kornilov
Administrator foruma
Pridružen/-a: 05.09. 2006, 19:22
Prispevkov: 1065
Kraj: Celje
|
 Objavljeno: 09 Sep 2006 21:10 Naslov sporočila: Vodikova ekonomija |
 |
|
Jeremy Rifkin je predsednik ameriške Fundacije za ekonomske trende. Njegovim ekonomskim in okoljskim vizijam so prisluhnili tudi v Evropski uniji.
Bil je neformalni svetovalec Romana Prodija. Evropo si je zamislil kot gonilno silo 3. industrijske revolucije. Temeljila bo na izkoriščanju obnovljivih virov energije. Med te sodi tudi biomasa, zaradi katere je Slovenija - po mnenju Rifkina - celo potencialna "Saudska Arabija". Prehod na nov energetski režim, katerega ključni element je vodik, je edina priložnost, da se še pravočasno izognemo pogubnim posledicam segrevanja ozračja.
"Nedeljski gost: Jeremy Rifkin, predsednik ameriske fundacije za ekonomske trende, 21.5.2006" na spletni strani RTV Slovenija.
Zvočni posnetek:
Zvočni posnetek
"Studio city, 22.5.2006" na spletni strani RTV Slovenija
Video (posnetek pomaknite na 22. minuto!):
Video
Slovenska tehnološka platforma za vodik in gorivne celice:
Slovenska tehnološka platforma za vodik in gorivne celice
Evropska tehnološka platforma za vodik in gorivne celice:
Evropska tehnološka platforma za vodik in gorivne celice
Fundacije za ekonomske trende:
Fundacije za ekonomske trende
Jeremy Rifkin
  
Nekaj Rifkinovih knjig
Delo (Sobotna priloga), 20. maja 2006
Vodikova ekonomija
Pred nami je nova ekonomija, ki bo temeljila na vodikovi energiji in ki bo v temelju spremenila naravo trga, političnih in družbenih institucij. Vodikova energija bo to, kar je pomenil parni stroj na začetku industrijske dobe. Vsakdo bo sam svoja elektrarna, ki bo odvečno energijo po sistemu peer to peer prodajal nazaj.
»Do leta 2025, ko bodo vaši otroci na fakulteti, bodo nafta, fosilna goriva in jedrska energija stare tehnologije.«
Kratkoročno moramo napraviti to, kar smo tradicionalno delali v vso industrijsko revolucijo, meni Rifkin: povečati produktivnost. Nove tehnologije pomenijo, da lahko več napravite z manj dela. Pri izbiri, ali zmanjšati delovno silo ali delavnik, smo se v preteklosti odločili za zadnje. Ko smo povečali produktivnost, smo skrajšali nekoč 70-urni delavnik ter povišali plače in ugodnosti.
Zato tudi zdaj lahko skrajšamo delavnik, povišamo plače ter v sistem vgradimo dansko zamisel varne prožnosti delovne sile in belgijski model časovnega kredita, predlaga Rifkin. Če ste mladi in neporočeni, lahko delate dlje. Če ste starejši in imate otroke, je potreben sistem časovnega kredita, če ste blizu pokojnine, lahko postopoma manjšate delo, ne pa, da odpravite naenkrat. Prožnost tako ne bi smela biti metafora za izkoriščanje delovne sile, sklene.
Kratko-in srednjeročno že samo gradnja infrastrukture za vodikovo gospodarstvo ustvarja milijone delovnih mest, toda to je le kot začasen, 30 do 50 let trajajoči proces, pravi Rifkin; začasna rešitev, ki vseeno ne bo preprečila konca mezdnih del.
Kot ključno vizijo ponuja civilno družbo: šport, kulturo, okoljske dejavnosti, ustvarjalnost, skrb za starejše, vse to, kar smo tradicionalno pojmovali kot prostovoljni sektor. V zadnjih desetih letih se je 40 odstotkov novih delovnih mest v EU odprlo prav v tem sektorju, navaja Rifkin. Za povrh ima tudi izjemen potencial zaslužka, pravi, namesto da ga gledajo kot odvisnega od dobrodelnosti in donacij. Mlade je potrebno naučiti, da je mogoče v življenju početi še kaj boljšega kot osem ur čakati na stranko ali voziti tovornjak. Ljudje naj se v »globoki igri« ukvarjajo z metafiziko svojega obstoja.
»Jutri bom večerjal z vašim predsednikom vlade in mu predlagal, naj s fiskalno politiko stimulira socialni kapital, zaposlovanje v civilnem sektorju, in začenja stimulirati zaslužek za te storitve.«
Marija Zidar
Jeremy Rifkin
»Evropski sen«
Izgradnja trajnostnega razvoja
Vedno več Američanov se je pričelo spraševati, kako to, da je Evropa v skrbi za okolje prehitela Ameriko ter tako postala ekološko najbolj napreden politični prostor v svetu. Da bi razumeli zakaj je Evropa v tem »tekmovanju« pri ustvarjanju trajnostne družbe, Ameriko pustila daleč za sabo, moramo podrobneje pogledati tudi njun, med seboj precej različni si ameriški in evropske sen, ki predstavlja tudi njihov način razmišljanja.
Če recimo Američane vprašate, kaj najbolj cenijo oz. na kaj so najbolj ponosni v svoji državi, vam bodo zagotovo odgovorili: »Priložnost za uspeh«. No, tako je bilo vsaj do nedavnega. »Ameriški sen« je namreč zgrajen na enostavnem, a vseprisotnem prepričanju, da lahko vsak – ne glede na socialni status v katerega se je rodil – s pomočjo dobre javne izobrazbe, odločnosti in z napornim delom, doseže uspeh v življenju. Ameriška filozofija namreč pravi, da se lahko vsakdo povzpne »od berača do bogataša«.
In kaj se zgodi, če Evropejce vprašate, kaj oni najbolj občudujejo in cenijo pri Evropi? Skorajda vsi vam bodo odgovoril, da najbolj cenijo »kvaliteto življenja«. Kar osem od desetih vprašanih Evropejcev je namreč odgovorilo, da so zadovoljni s svojim življenjem, in če jih vprašate »Kaj je po njihovem mnenju najbolj pomembna »zapuščina« 20. stoletja?«, vam jih bo kar 58% odgovorilo »kvaliteta življenja«. Ta je na lestvici »11 pomembnih zapuščin 20. stoletja« zasedla drugo mesto. Na prvem mestu, pred kvaliteto življenja, je pri Evropejcih pomembnejša le še »svoboda«.
In medtem, ko »Ameriški sen« poudarja uspeh posameznika, predstavlja »Evropski sen« kolektivno dobrobit celotne skupnosti. Razlog za tolikšno razliko med Ameriko in Evropo, se skriva tudi v njunih zelo raznolikih zgodovinskih razvojih. Prvi naseljenci in ustanovitelji države so iz Evrope prišli v Ameriko pred okoli dvestotimi leti, to se pravi v zadnjih dnevih protestantizma in reformacije oz. ravno na začetku evropskega razsvetljenstva. In Američani so ravno ti dve evropski filozofski smeri vzeli za svoji, ju »zamrznili v času« ter ju v prvotnem stanju miselnosti ohranili živi še do danes. Američani so namreč najbolj goreči in pobožni kristjani ter protestanti v današnjem modernem industrijskem svetu, obenem pa so tudi najbolj navdušeni in vročekrvni kapitalisti.
No, in ti dve filozofski smeri, protestantska reformacija in razsvetljenstvo, v zgodovini najbolj poudarjata ravno vlogo posameznika. Tako je npr. že John Calvin vernike opozarjal, da je vsak posameznik pred svojim Bogom sam. Adam Smith, je recimo poudarjal, da vsak posameznik na trgu delovne sile skrbi le za svoje lastne interese. Torej, kot lahko vidimo, ta stil individualizma veliko bolj ustreza Američanom in njihovem okolju kot pa Evropejcem. In takšnega načina razmišljanja ni ravno težko razumeti, če pomislimo, da se je lahko vsak imigrant ob prihodu v Ameriko zanesel le nase in na svoje naravne sposobnosti preživetja. No, in ravno zato, Američane njihovi starši še danes vedno učijo samozadostnosti in neodvisnosti ter »dejstva«, da se lahko zanesejo le nase.
Evropejci pa, na drugi strani, nikoli niso povsem verjeli v idejo posameznika, ki je čisto sam v vesolju. Evropa je bila namreč že v 18. stoletju izjemno gosto naseljena, zato so obzidana mesta ter z ljudmi prenapolnjena naselja, od njih zahtevala nekoliko bolj skupnosti prilagojen način življenja. No, in vse to je vplivalo tudi na dejstvo, da Američani »svobodo« definirajo kot individualno avtonomijo, medtem ko ta isti termin za Evropejce predstavlja »dobre odnose v skupnosti, v kateri živijo«.
Če pogledamo nazaj v zgodovino, vidimo, da je bilo nekdaj v Ameriki več kot zadosti poceni in praktično brezplačne zemlje ter naravnih resorjev, tako, da so lahko imigranti in novi prišleki v Ameriki kaj hitro obogateli. V Evropi, so bili medtem že dobro definirani mejniki med socialnimi razredi, pa tudi poslednji ostanek fevdalne aristokracije je posamezniku, ki se je rodil v nižji socialni razred onemogočal ali pa vsaj zelo otežil vzpon do bogastva ter tako tudi vrha socialne lestvice. In medtem, ko se Američani trudijo najti svojo srečo kot posamezniki, so Evropejci že pričeli z realizacijo svojega kolektivnega uspeha in to s poudarjanjem same kvalitete življenja v skupnosti. Američani namreč, za razliko od Evropejcev, vložijo v socialno skrb le 11% svojega dobička od rasti domačega produkta (GDP), medtem ko v Evropi za socialno pomoč namenijo kar 26% oz. več kot četrtino domačega dobička.
Kako to narediti bolje
Torej, kaj potem takem dela Evropa bolje kot pa Amerika? Na kratko povedano: v Evropi bolj trdo delajo in skrbijo za dokaj visoko stopnjo kvalitete življenja vseh ljudi, ne glede na socialni status. »Evropski sen« se namreč, za razliko od ameriškega, osredotoča predvsem na raznolikost, vključenost in povezanost ljudi, ter na trajnostni razvoj oz. za socialne in univerzalne človeške pravice. In čeprav so Američani na posameznega prebivalca za kar 28% bogatejši kot pa Evropejci, so Evropejci v primerjavi z Američani – na več kot le en način – bogatejši za boljšo kvaliteto življenja. Da je to boljša pot do uresničitve zadovoljstva in sreče, nam je lahko razvidno že, iz v bistvu dokazanega večletnega dejstva, da je očitno kooperacija oz. sodelovanje vedno boljša rešitev kot pa kompeticija in tekmovanje.
Evropa in Amerika pa imata skorajda nasprotni si predstavi tudi o reševanju problema skrbi za naravo in čisto okolje. V osrčju problema se največkrat pojavlja razlika med tem, kako različno dojemajo pojem »tveganje«, saj so Američani na to, da so »narod, ki si upa tvegati«, izjemno ponosni. To pa je posledica dejstva, da so Američani narod, ki izvira iz imigrantov, torej iz ljudi, ki so tvegali svoje življenje za popotovanje v »Novi svet«. In to popotovanje je bilo pogosto »pospremljeno« le z nekaj novčiči v žepu ter sanjami o svetlejši prihodnosti ter boljšem življenju. In ko Evropejce vprašate, kaj najbolj občudujejo pri Američanih, vam bodo zagotovo odgovorili, da ravno to njihovo lastnost, da si upajo tvegati. Američani namreč tam, kjer drugi vidijo težave in zapreke, vidijo le svoje priložnosti.
Ameriški optimizem pa je zelo tesno prepleten tudi z njihovo vero v znanost in tehnologijo, čeprav so zaradi tega velikokrat označeni tudi kot »narod šušmarjev oz. prevarantov«. V ameriški kulturi so namreč inženirji ravno tako cenjeni kot so bili nekoč kavboji na divjem zahodu. V Ameriki so inženirji cenjeni zaradi svojih naporov za izboljšanje družbenega položaja ter prispevka pri izboljšavi tega procesa in dobrobiti celotne civilizacije.
Na drugi strani oceana, pa je medtem nekoliko drugače. Pa saj ne, da bi bili Evropejci kaj bolj »neinventiven« oz. neizviren narod kot so Američani, - to je razvidno že iz dejstva, da so tekom stoletij tudi oni zaslužni za prenekateri pomemben znanstveni izum – vendar pa se Evropejci, veliko bolj kot recimo Američani, zavedajo tudi »temne strani«, ki jo s seboj prinašata znanost in tehnologija.
Reči »NE« genetsko spremenjeni hrani
V teh nekaj zadnjih letih, je Evropska unija na glavo obrnila več do sedaj veljavnih in standardnih pravil o uporabi nove tehnologije ter prodaji njenih produktov na javnem tržišču. Večina njih je bila uvedena na domnevno škodo Amerike. Ta nenadna sprememba v evropskem mišljenju se je najprej začela z odločnim nasprotovanjem uvoza genetsko spremenjene hrane ter predstavitvijo genetsko spremenjenih organizmov. V Ameriki, je npr. ameriška vlada izdala dovoljenje za širšo produkcijo genetsko modificirane hrane že sredi 90.-ih let prejšnjega stoletja, in od takrat pa do konca stoletja, je že več kot polovica ameriškega poljskega pridelka genetsko modificiranega. V Ameriki med tem procesom niso sprejeli oz. predpisali niti enega novega zakona, ki bi odrejal ali ukrepal v primeru potencialnega škodovanja okolju ali pa ob pojavu katerih novih zdravstvenih problemov. Pri njih so namesto novih zakonov, v veljavi še vedno že obstoječi predpisi in zakonske odredbe, tako da niso uvedli niti kakega posebnega označevanja ali pa vsaj testiranja te genetsko spremenjene hrane.
V nasprotju z Američani, so Evropejci na srečo nekoliko bolj skeptični glede genetsko spremenjenih živil, zato so se ostra nasprotovanja in demonstracije proti uvozu te genetsko modificirane hrane pojavile kaj kmalu. Naravovarstveniki, kmetje in potrošniki so začeli protestirati, svoje dvome pa so izrazile tudi različne politične stranke ter državne vlade. S svojimi protesti in demonstracijami, so Evropejci tako dejansko dosegli takojšnji odlog zakona, ki bi dovoljeval proizvodnjo in prodajo genetsko spremenjene hrane. V tem času so se morali tudi vsi manjši trgovci z živili ter vsi glavni proizvajalci in distributorji hrane zakonsko zavezati, da ne bodo prodajali ali posredovali hrane, ki je bila genetsko spremenjena.
Evropska unija se je namreč odločila za dolgotrajnejši proces preverjanja ekoloških in zdravstvenih posledic, ki bi jih genetsko modificirana hrana lahko povzročila. In ne nazadnje, se je Evropska unija domislila tudi novih zakonskih odredb, ki bi se uporabile v primeru ugotovljenih stranskih učinkov in posledic uživanja takšne hrane. Da bi se zavarovali pred možnostjo onesnaženja okolja in ogrožanja zdravja, so se Evropejci domislili tudi takšnega varnostnega nadzora, ki genetsko spremenjeno hrano ločuje in klasificira drugače kot »domače pridelano«. Da bi bila preglednost in nadzor nad genetsko spremenjeno hrano še večja, se začne to ločevanje in klasificiranje že pri sami izdelavi te hrane, nadaljuje pa se skozi vse faze, torej od etiketiranja do same prodaje. Tukaj so prisotni tudi različni testi neodvisnih skupin za raziskovanje, še več dodatnih testov pa so deležne tiste družbe, ki prodajajo genetsko spremenjeno hrano in ostale genetsko modificirane organizme.
In ne samo to, Evropska unija s temi novimi pogoji produciranja in prodaje novih znanstvenih in tehnoloških inovacij, kuje pot tudi novemu načinu prodaje teh izdelkov. In ravno tovrstna skrb za okolje in zdravje svojih prebivalcev, je Evropo postavila na prvo mesto najbolj naprednih držav v svetu. A za to novo nastalo regulativno vnemo se skriva še dokaj nejasno vprašanje, kako v resnici postaviti najboljši model za zmanjšanje globalnega tveganja ter tako hkrati ustvariti tudi trajnosten in pregleden pristop k ustvarjanju ekonomskega napredka.
Zagotavljanje varnosti
Maja 2003 je Evropska unija seznamu regulativ dodala novo pravilo o kontroliranju vpliva novih strupov in škropil, kot tudi o njihovem vplivu na okolje ter človeško in živalsko zdravje. Zaradi tega novo nastalega zakona o varnosti, bodo morale družbe na novo testirati in registrirati več kot 30.000 novih kemikalij, kar pa jih bo predvidoma stalo skorajda 8 milijard evrov. Za informacijo: kar 99% vseh teh kemikalij, ki jih trenutno prodajajo v Evropi, pod danes veljavnimi zakoni o naravovarstvenem in zdravstvenem testiranju, teh testov ne bi opravilo. V preteklosti, žal namreč ni bilo nikakršnega testiranja kemikalij, ki so jih v živilski industriji uporabljali, zato je bilo za potrošnika skorajda nemogoče vedeti, ali je hrana, ki jo dnevno uživa, potencialno nevarna za njegovo zdravje. »REACH sistem« oziroma »Registracija, evalvacija in avtorizacija kemikalij«, zahteva od takšnih družb, da opravijo dodatne naravovarstvene teste, ki bodo dokazovali, da so njihovi izdelki resnično varni za potrošnika. Če testov ne bodo opravili, potem bodo njihovi izdelki na tržišču prepovedani.
Te nove evropske procedure predstavljajo popolnoma nov način soočanja z vplivom kemične industrije tudi za Američane. V Ameriki je namreč kemijska industrija generalno priznana kot varna, zato je breme dokazovanja njihove škodljivosti in krivde, primarno na strani potrošnika, javnosti ali pa -v skrajnem primeru – vlade. Kot je povedala bivša komisarka »Evropske Unije«, Margot Wallstrom: »Javnosti ni treba več skrbeti ali se spraševati ali so izdelki, ki jih dnevno uživajo nevarni, saj mora sedaj industrija sama dokazati, da so njihovi izdelki varni za uporabo.«
Današnje novo nastajajoče družbe, morajo tako na dobesedno revolucionaren način dokazovati, da so njihovi izdelki varni za uporabo še preden gredo v redno prodajo. Vendar pa si le stežka predstavljamo, da se bodo Američani lotili podobne prenove zakonskih sistemov, kakor so si to zamislili v Evropski uniji. Kot vemo, je Amerika država, kjer korporativni lobiji vsako leto vložijo milijone dolarjev, da bi vplivali na odločitve v kongresu. Možnost, da bi se Amerika kadarkoli približala evropski naravovarstveni zakonodaji, je verjetno izjemno majhna, minimalna ali že skorajda nemogoča.
Genetsko modificirani organizmi in kemični izdelki predstavljajo le del novega evropskega reda o zmanjševanju tveganja in posledic, ki se trenutno še vedno oblikuje v Bruslju. V začetku leta 2003, je Evropska unija uvedla tudi novo pravilo, ki proizvajalcem elektronike, ki vsebuje merkurij, svinec ali katere druge težke kovine, prepoveduje nadaljno prodajo. Novo je tudi pravilo, ki vse proizvajalce potrošniške elektronike in kuhinjskih pripomočkov zavezuje, da bodo krili stroške reciklaže svojih izdelkov. A na drugi strani, se Ameriške firme že vedno glasneje pritožujejo, da jih bo takšna zakonodaja stala na stotine »nepotrebno« zapravljenih milijonov dolarjev.
Vsa ta nova in vse strožja pravila, ki naj bi ljudstvo obvarovala pred raznimi nepotrebnimi nevarnostmi, so dobesedno šokirala Američane, ki so do sedaj verjeli, da imajo ravno oni najboljše zakone in največjo preglednost nad varstvom okolja ter javnega zdravja. In čeprav je bilo to mogoče res pred tridesetimi leti, pa to danes gotovo ni več tako.
Evropska unija je tako »celo« pred Ameriko – postala prva državna institucija v zgodovini, ki je priznala in poudarila pomembnost človeške odgovornosti pri svetovni skrbi za okolje ter to idejo postavila za središče svoje politične vizije. Ta nova evropska »občutljivost« za možne globalne nevarnosti in njihove nevarne posledice, je privedla tudi do podpisa »Kyoto protokola o klimatskih spremembah«, »Državne pogodbe o biološki raznolikosti«, »Konvencije o kemičnem orožju« ter mnogih drugih pogodb. Na veliko žalost in razočaranje Evrope, pa ameriška vlada zavrača podpis katerekoli izmed navedenih pogodb, kot tudi upoštevanje in potrditev kateregakoli izmed navedenih varstvenih dogovorov.
Nova doba
Medtem so evropski intelektualci že začeli vedno glasneje razpravljati tudi o dobi preprečevanja nevarnosti, ne samo o sanaciji že narejene škode. Takšna ali pa vsaj podobna debata v Ameriki, kjer je tveganje še vedno vrednota, žal ne obstaja. In medtem, ko Američani o tem sploh še ne razmišljajo, pa evropski intelektualci že razglabljajo tudi o ranljivosti, ki jo lahko povzroča takšno nepotrebno in nespametno tveganje. In ravno zato Evropska unija predstavlja prvo uzakonjeno kolektivno politično odločitev, ki izvira iz »strahu« pred tveganjem ter skupno kolektivno ranljivostjo.
Tisto, kar se je kakovostno spremenilo v zadnji polovici prejšnjega stoletja, od ameriškega napada z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki pa do sedaj, je to, da sedaj bolje razumemo tveganja na globalni ravni. Ta so lahko dolgotrajna in z nepredvidljivimi posledicami, katerih se več nikoli ne bo dalo popraviti. Takšne posledice so univerzalne, kar pomeni, da vplivajo na vse nas in da njihovim negativnim učinkom nikakor ne bomo mogli pobegniti. V današnjem času domnevne demokracije, so »demokratične« postale tudi posledice, ki nas vse delajo ranljive. In ko postanemo vsi ljudje ranljivi, potem postanejo tradicionalne kalkulacije o možnih negativnih učinkih, dobesedno nepomembne. In to novo smer razmišljanja, so priznani evropski akademiki, poimenovali kar »tveganja zavedajoča se družba«.
Američani pa do tega spoznanja žal še niso prišli. Saj medtem, ko nekateri akademiki govorijo o zaskrbljenosti zaradi globalnih posledic, kot so klimatske spremembe in izguba biološke raznolikosti, se Američani na drugi strani Atlantika svoje ranljivosti sploh še ne zavedajo. In čeprav jih Evropejci opozarjajo, da na svet gledajo preveč površno, je v resnici mogoče le za kak odtenek boljše. Lahko jim rečete, da živijo v iluzijah, a večina Američanov tako odločno verjame v osebno usposobljenost, da se ne bojijo niti globalnih naravnih katastrof. Večina Američanov bi takšne »evropske namige« označila kot »preveč pesimistične in avtomatično predajalske«. »Posameznik lahko premika gore«, verjamejo Američani. Verjetno je le malokateri Evropejec enakega mnenja.
Evropska unija pa je uzakonila tudi že »Lakmusov test«, ki je povzročil še nadaljnji razkol med Ameriko in Evropo. To »Načelo previdnosti« je namreč postalo središče »Regulativne zakonodaje Evropske Unije«, ki upravlja s prodajo znanosti in tehnologije v današnjem modernem in globaliziranem svetu.
Načelo previdnosti
Novembra 2002, je Evropske unija uzakonila »Regulativno zakonodajo«, ki temelji na »Načelu previdnosti« ter ureja prodajo novih znanstvenih izdelkov, ki izvirajo iz tehnoloških inovacij. Po raziskavah »Evropske Unije« se lahko negativne posledice pojavijo v »primerih, kjer so znanstvenih dokazi nezadostni, pomanjkljivi ali nezanesljivi ter tam, kjer preliminarne znanstvene ocenitve predvidevajo možne razloge za zaskrbljenost zaradi domnevno nevarnih stranskih posledic na okolje, ljudi, živali ali pa rastline in je potemtakem ta - na kakršen koli način - protisloven tudi z visoko stopnjo zaščite, ki jo predvideva Evropska unija. Ključna beseda v tem stavku pa je »domnevno«. Saj kadar ni zadostni trdnih dokazov, ki bi nakazovali na možne negativne posledice, potem »Načelo previdnosti« »Evropski Uniji« dovoljuje, da se motijo »na račun varnosti«. Zakonodajne avtoritete lahko v takem primeru, recimo takoj zaustavijo kakršnokoli negativno delovanje, ga zmanjšajo ter ublažijo njegove posledice in tako sproti ustvarijo tudi alternativne scenarije, s katerimi bodo lahko bolje nadzorovali trenutni potek aktivnosti. Sproti lahko ustvarijo tudi eksperimentalne protokole, s pomočjo katerih bodo lahko bolje razumeli tudi vzrok in negativno delovanje razno raznih posledic teh novih eksperimentov.
To »Načelo previdnosti« namreč evropski vladi omogoča hitrejši odgovor na možne znanstvene nezanesljivosti, kot je bilo to v preteklosti ; termin »znanstvena gotovost« pa je bil spremenjen v »možne razloge za zaskrbljenost«. In ravno to »načelo previdnosti« omogoča evropskim avtoritetam fleksibilnost, da reagirajo na negativne dogodke v realnem času, to se pravi še pred ali pa vsaj med nesrečnim dogodkom.
Zagovorniki »Načela previdnosti« ga zagovarjajo tudi zaradi posledic neodgovornega vedenja, kot so recimo vedno večje ozonske luknje v Zemljini atmosferi. Tu so tudi še vedno prevelike količine porabljenega premoga ter posledično tudi preveč saj. Tu je tudi nedavni izbruh »kravje norosti«, ki je prizadela govedino, zaradi prevelike uporabe pesticidov so vedno bolj odporne tudi bakterije, vedno več je tudi smrtih primerov zaradi posledic azbesta, benzena ali pa PCBja.
In ravno zaradi takšnih in podobnih pojavov, ki se dogajajo v zadnjem času, je »Načelo previdnosti«, našlo svoje mesto med sporazumi sprejetimi v evropski mednarodni zbornici. Prvič je bilo to »načelo previdnosti« spoznano za potrebno že leta 1982, ko ga je »Generalna skupščina Združenih narodov« vključila v »Pogodbo svetovne skupnosti za naravo«. »Načelo previdnosti« je bilo kasneje, leta 1992 dodano tudi »Deklaraciji v Riu«, ki zagovarja varstvo okolja, leta 1992 pa je bilo dodano tudi »Okvirni konvenciji o klimatskih spremembah« ter -prav tako leta 1992- tudi »Evropski mednarodni pogodbi« iz Maastrichta. Leta 2000 so »Načelo previdnosti« zapisali tudi v »Kartagenskem protokolu o biološki varnosti« ter ga nenazadnje, leta 2001, dodali še »Stocholmski konvenciji zaradi nenehne organske onesnaženosti okolja«.
Spoštovanje narave
Američani npr., v nasprotju z Evropejci, vidijo naravo kot pravkar najdeni zaklad, poln koristnih virov, ki komaj čakajo, da jih bodo uporabili za produkcijo. Medtem, ko Evropejci razumejo in »delijo« ameriško »izkoriščevalnost«, pa imajo za razliko od Američanov tudi notranji občutek in ljubezen za resnično vrednost narave. Kot vidimo, imajo Evropejci kar veliko skrb za svoje okolje, saj so trdno odločeni, da bodo ohranili naravnost pokrajin, pa čeprav bo to pomenilo, da bodo morali uporabiti pomoč države za zmanjšanje negativnih učinkov ter tako posledično tudi manjšega ekonomskega napredka in seveda dobička. Narava ima namreč za Evropejce izjemno veliko vlogo pri uresničitvi »evropskega sna«. To je tudi posledica dejstva, da Evropejci veliko več svojega prostega časa ob vikendih in počitnicah, zopet za razliko od Američanov, preživijo na podeželju.
Usklajenost med mestnim in podeželskim načinom življenja pri Američanih ni ravno na prvem mestu prioritet, saj oni svoj prosti čas ter vikende rajši preživijo v nakupovalnih centrih, medtem ko se Evropejci rajši odpravijo planinarit v gore. Bilo kdo, ki je vsaj nekaj časa preživel v Evropi, ve, da so Evropejci popolnoma »zaljubljeni« v svoje podeželske počitnice. Skorajda vsi, ki živijo v Evropi – vsaj v poslovnem svetu je tako – imajo tudi vsaj kako manjšo počitniško hišico ali pa kakšno »dacho«, ki pripada preteklim družinskim generacijam. In medtem, ko si ameriški delovni razred takšnega »luksuza« navadno ne more privoščiti, pa lahko v Evropi vsak vikend opazujemo celotna »mesta« prebivalcev, ki se počasi »kotalijo« na poti k svoji počitniški hišici, kjer si bodo lahko oddahnili od stresnega mestnega življenja.
Visoko vrednotena lastnost mestnega življenja v kombinaciji z naravo, je le eden od razlogov za to, da je bila Evropa na svojem kontinentu sposobna podpreti več »Zelenih strank«. Te »Zelene stranke«, ki se zavzemajo za ohranitev narave in okolja, imajo namreč v Evropi kar veliko podporo - tako v svojih nacionalnih parlamentih, kot tudi v samem »Evropskem parlamentu«. Američani v nasprotju z Evropejci, nimajo v svoji ameriški vladi niti enega samega predstavnika »Zelene stranke«.
Je pa še ena dimenzija evropske miselnosti, ki Evropejce navaja k podpori »Načela previdnosti«. To je tisti njihov »Občutek za povezanost in skupno družbeno dobrobit«.
In ravno zato, ker Američani največ stavijo ravno na svoj občutek avtonomnosti, je najbolj verjetno, da nikoli ne bodo dojeli »bolj globoke povezanosti vseh stvari«. Američani namreč radi vidijo svet in sebe, kot nekakšne kontejnere, ki lahko preživijo sami, ločeni eden od drugega ter celote. Američani so namreč narod, ki rad vidi vse okoli sebe enakomerno razporejeno, avtonomno, samostojno in seveda tudi samozadostno.
Toda novi pogled na znanost, ki ga prinaša trenutno obdobje globalizacije, je precej različen od te ameriške različice. Naravo sedaj končno vidimo kot skupek neštetih simbiotičnih in nespremenljivih razmerij, ki so tudi nezamenljivi in nepogrešljivi integralni deli večje celote. In v tem, novem pogledu na naravo, lahko vidimo da vsekakor ni nič samostojno ali samozadostno, marveč je vse med seboj zelo tesno povezano.
Z različnimi prireditvami, globalnimi ekološkimi zborovanji ter tudi v praksi uporabljenega »Načela previdnosti«, je Evropa pokazala svojo pristno zavzetost za trajnostni razvoj okolja ter globalne skrbi za ohranitev narave. Dejstvo, da njihove uresničitve še vedno nekoliko nihajo in da v praksi še niso pokazale pravega uspeha, gre pač pripisati temu času v katerem živimo. A Evropejci so, za razliko od Američanov, vsaj pokazali interes za uporabo načrta uporabe nove, inovativne znanosti in tehnologije. In če bi vsi želeli slediti temu novemu evropskemu zgledu, potem bi lahko to pomenilo spremembo naših starih in slabih navad ter nas tako popeljalo drugi, novi dobi »Razsvetljenstva« naproti.
JEREMY RIFKIN – avtor knjige »Evropski sen: kako bo evropska vizija prihodnosti kmalu zasenčila ameriški sen« (Tarcher/Penguin, 2004), iz katere je bil ta članek tudi povzet.
Prevod: Lidač
Nazadnje urejal/a kornilov 11 Okt 2006 14:44; skupaj popravljeno 1 krat |
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
