gaja
Pridružen/-a: 09.09. 2006, 21:50
Prispevkov: 128
Kraj: Maribor
|
 Objavljeno: 09 Sep 2006 23:36 Naslov sporočila: Ploščata Zemlja... |
 |
|
Posredujem vam še en izjemen članek iz Mladine - področje ekonomija in ekologija, (Mladina, 12. avgust 2006)
Dr. Bogomir Kovač: Ploščata zemlja
Namesto vojaških programov, namenjenih tujini, potrebujemo sredstva in organizacijo za posredovanje doma
Aktualna tema letošnjega vročega poletja so spet podnebne spremembe. Za nami je najbolj vroč julij in pred nami za kmetijstvo katastrofalna suša, ki je prizadela več kot polovico Slovenije. Nenadoma spoznavamo, da bodo od vseh globalizacijskih procesov v 21. stoletju spremembe podnebja očitno najdramatičnejše.
Meteorološki podatki dokazujejo, da se zadnjih trideset let naš planet pospešeno segreva. To povzroča topljenje ledenikov, postopno dvigovanje gladine oceanov, nenavadno menjavanje sušnih in poplavnih obdobij. Ogrožena je pridelava hrane, vse manj je virov čiste vode in vse bolj je ogroženo tudi zdravje ljudi. Podnebne razmere se zaostrujejo, ekološke katastrofe pa so vsak dan hujše.
Pred dvema letoma je poročilo evropskega projekta o preučevanju antarktičnega ledu (Epica) prineslo izsledke preučevanja podnebnih razmer na planetu v zadnjih sedemsto petdeset tisoč letih. Kilometre dolg ledeni valj je razkril izrazito ciklično podnebno dejavnost, kjer prevladujejo hladna obdobja. Otoplitve zavzemajo okoli sto tisoč let. Vse skupaj določata predvsem eliptična orbita kroženja Zemlje okoli Sonca in njegovo obsevanje. Sedanji otoplitvi zato pripisujejo še okoli petnajst tisoč let in ohladitev se torej ni bati. Toda vrednosti ogljikovega dioksida in metana, osrednjih toplogrednih plinov, so danes za tretjino višje kot kadar koli v preteklosti. Naraščanje količine toplogrednih plinov povzročajo uporaba fosilnih energentov, predvsem pa sodobna industrializacija in urbanizacija.
Toda napovedi podnebnih scenarijev so negotove. Negotovosti pa ne povečujejo še vedno skrivnostni naravni procesi, temveč predvsem spremembe, kar zadeva svetovno prebivalstvo in prihodnji gospodarski razvoj. Ekonomske posledice globalnega segrevanja so predvsem negativne. Večina ekonomskih ocen ugotavlja, da segretje ozračja za 2,5 stopinje Celzija povzroča škodo v vrednosti od 1,5 do 2 odstotka svetovnega BDP. V zadnjih štiridesetih letih se je vrednost ekonomskih škod zaradi vremenskih dejavnikov realno zvišala za desetkrat. Seveda obstajajo tudi nekatere neto koristi. EU pričakuje, da bo sektor obnovljivih energetskih virov prinesel pol milijona novih delovnih mest, trg okoljskih dejavnosti je najhitreje rastoče področje, vrednost okoljskega biznisa naj bi bila približno 400 milijard EUR.
Za ekonomiste so podnebne razmere nekakšna javna dobrina, emisije toplogrednih plinov pa pomenijo globalne eksternalije. Ekonomski problem je pri tem povsem jasen. Tisti, ki onesnažujejo, ne plačujejo vseh stroškov, ki jih povzročajo drugim. Ker trg tu odpove, država z različnimi ukrepi sili ljudi k ekološko sprejemljivejšemu ravnanju. S teoretskega vidika mora gospodarstvo zmanjševati emisije toplogrednih plinov, dokler se stroški zmanjšanja emisij ne izenačijo s škodami, ki nastajajo zaradi negativnega delovanja tople grede. Ameriška ekonomista Nordhaus in Boyer sta izračunala, da večina okoljevarstvenih politik, ki želijo zmanjšati učinek toplogrednih plinov, ne dosega želenega ravnotežja, ker stroški preprosto presegajo koristi.
Kjotski protokol, mednarodni sporazum 141 držav o zmanjšanju emisij na globalni ravni, je dober dokaz. Neto sedanja vrednost stroškov, ki jih prinaša Kjotski protokol, je od 1500 do 2500 milijard USD, predvidene koristi so skoraj desetkrat nižje. Stroški nastajajo danes, pozitivni učinki pa se bodo pokazali šele čez nekaj desetletij. Težave so tudi s cenami, ki jih prinaša toliko opevano trgovanje z emisijskimi dovoljenji. Tržne cene so bistveno višje od ravnotežnih cen, ki upoštevajo dejansko vrednost mejnih stroškov zmanjšanja emisij. Za večino držav je takšno trgovanje nesmiselno in makroekonomsko škodljivo, še posebej z vidika mednarodne konkurenčnosti in potencialnega financiranja tehnološkega posodabljanja. Ekonomsko in politično je Kjotski sporazum že danes obsojen na neuspeh. Z njim pa tudi dosedanji mednarodni način reševanja vprašanja globalnega segrevanja.
Če ni globalnih rešitev, ostajajo še vedno alternativni načini in lokalne možnosti. ZDA, Kitajska in Indija, ki niso podpisnice Kjotskega sporazuma, stavijo na politiko prilagajanja podnebnim spremembam. EU je bila uspešna predvsem s proaktivno politiko, ki je spodbujala energetsko učinkovitost. Mnoge manjše države, kot so Finska, Danska, Nova Zelandija, predlagajo sisteme manjših in lokalnih ukrepov, ki so stroškovno učinkovitejši in prinašajo hitrejše in otipljivejše koristi.
Slovenija je sredi poti. Do konca leta 2007 bo država razdelila težki industriji in energetskim podjetjem emisijske kupone za 26,3 milijona ton CO2. Toda prava igra med hitro gospodarsko rastjo, ki jo podpira vlada, in emisijami, ki jih zahteva podpisani Kjotski protokol, se bo šele začela. A pomembnejše so adaptacijske sektorske politike. Nam bo uspelo kakovostno posodobiti slovensko energetiko, preusmeriti transport s cest na železnice, spodbuditi ekološko ravnanje industrije in kmetijstva in prilagoditi naše vsakdanje ravnanje ekološko vzdržnejši prihodnosti? Do sedaj smo se bolj ukvarjali z odpravljanjem posledic, kot so bili zadnji požari in za kmetijstvo katastrofalne suše. Toda rešitev je v preprečevanju vzrokov in aktivnem prilagajanju podnebnim spremembam.
Slovenska razvojna politika je brez jasne strategije, kako se ubraniti pred podnebnimi spremembami. Postkjotsko obdobje bo razgalilo naivnost evropske okoljske politike. Doma pa bodo postreformne razmere razkrile nepripravljenost številnih vladnih strategij, da bi se spoprijele z učinkovitejšim upravljanjem razvojnih tveganj. Nekatere poletne katastrofe, od požarov do hude suše, opozarjajo, da spadajo podnebne spremembe med ključna tveganja tudi v Sloveniji.
Toda pri nas se nihče ne ukvarja z ekonomijo in razporejanjem sredstev zaradi lokalnega segrevanja. Namesto vojaških programov, namenjenih tujini, potrebujemo sredstva in organizacijo za posredovanje doma. Tako pa še vedno prevladujejo skrita in sramežljiva znanost pa javna nevednost ljudi in kajpada sprenevedanje politike.
Morda bodo politiki tudi pri nas podlegli ameriškemu zgledu. V ZDA so nekateri iz Bushevega kroga trdili, da je globalno segrevanje potegavščina levice. Zato pa so študentje desnim na svetovni dan planeta podelili nagrado - ploščato Zemljo.
Pozdrav, Gaja |
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
