Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

kornilov

(brez pojasnila zavrnili v Delu)
V vednost, brez obveznosti, za širjenje brez omejitev; lp bojan

Dokler je slovenska demokracija še tako mlada, si kot kakšni petošolci brez zadrege lahko dopustimo o njej premišljati idealistično. V antiki so demokracijo razumeli kot mehanizem iskanja soglasja z razpravo. Ni šlo za to, da bi nekateri posamezniki prepričali druge o pravilnosti svojih nazorov ali, da bi vsi skupaj uvideli in prepoznali isto objektivno dobro. Prvotno je demokracija dialoška in usmerjena k iskanju soglasja, ne vodi k premoščanju razlik med stališči, temveč k odkrivanju skupnih pogledov. Dialog je možen, dokler so možnosti odprte, sodelujoči pripravljeni na odkrivanje novih vidikov in na dopolnjevanje svojih argumentov. Sintezo razlik med izhodiščnimi nasprotji omogoči dialektična metoda, ki začetna nasprotja razvije od nerazvitih v vse bolj kompleksne izraze oziroma sinteze, da na koncu vsem sodelujočim omogoči uveljaviti utemeljena stališča. Zato naj bi bila demokracija najboljša možna in končna oblika vladanja.

Od prastarih časov se je duh demokracije ohranil, vendar pa so sodobniki skoraj že pozabili na izvirno nagnjenost k soglasju. Razmere, v katerih se uporablja, so se korenito spremenile. V antiki so bile temeljne vrednote homogene in zaprte v majhne mestne državice. Zato so bile tudi demokratične dileme lahko razmeroma enostavne. Prek okvirov enostavnosti izbir pa konsenzualna demokracija odpove. Do danes so se politične enote izjemno povečale. Postale so zelo heterogene. Razen tega delujejo v funkcionalno vse bolj odprtih in pluralnih okoliščinah. Stičnih točk med nasprotnimi stališči v problemsko tako zapletenih sestavih ni več mogoče razbrati. Zato danes demokracije kot mehanizma iskanja soglasja praktično ne najdemo več.

Za potrebe petošolskega razmišljanja lahko razločimo tri demokratične mehanizme: za iskanje soglasja, kompromisa ali večine. Demokracijo danes največkrat izkusimo kot preglasovanje in najredkeje kot iskanje soglasja. Če so glasovalni postopki neoporečni, je večinsko odločanje seveda neoporečno demokratično. Kljub temu pa je to vendarle najmanj, kar smo z demokracijo podedovali. Najbolj črnogledi sodobno demokracijo obravnavajo le še kot dobro prikrito sredstvo manipuliranja odločitev o občem dobrem v prid političnih in ekonomskih odličnikov.

Nazadovanje demokratičnih standardov zastavlja neodložljiva vprašanja. Kako lahko nekaj, kar je bilo davno prepoznano kot ‘najboljše možno’ sčasoma tako nazaduje? In ali naj poslej to pomeni, da smo tako rekoč obsojeni le še na najmanj od najboljšega?

Preglasovalna demokracija

Za uspešnost preglasovalne demokracije je pomembno, da so vprašanja, ki zaposlujejo volivke in politike primerno zastavljena. Dileme je treba zastaviti tako, da omogoči jasno opredelitev za ali proti, torej črno-belo. Zato se morajo v preglasovalni demokraciji med realnost in volivce vriniti posebej izurjeni nastavljavci vprašanj. Njihova naloga ni postavljati ravno določena vprašanja, ampak vprašanja na določen način. Zadeve, kot so vojna v Iraku, omejevanje osnovnih človekovih svoboščin zaradi teroristične grožnje ali omejevanje socialnih pravic z argumentom globalne konkurenčnosti, je sicer vedno mogoče braniti. Vendar, kot je kmalu po koncu druge svetovne vojne zapisal George Orwell, je to mogoče le z argumenti, ki so za večino ljudi daleč preveč brutalni, da bi jih z njimi soočili. Za demokratično podporo takim načrtom jih je treba le postaviti v dovolj strašljivo kavzalen odnos, kot je bila izmišljena nevarnost iraškega napada z orožjem za množično uničevanje.

Posvečeni zastavljavci vprašanj so dežurni varuhi vladajoče miselne paradigme. Varujejo jo pred grožnjo anarhije in kaosa, ki bi ga domnevno prinesla sprememba načina opazovanja sveta, ki ne bi več bil črno-bel. Najdemo jih kot dominante na vsakem pomembnem področju zanimanja. Na primer varnostni svet organizacije združenih narodov, svetovna banka ali mednarodni denarni sklad, ki ne samo niso sestavljene demokratično, temveč ne delujejo niti s preglasovanjem, če pa že, imajo posamezni glasovi različno težo glede na vplačane članarine ali kakšen drug ne ravno demokratičen kriterij. Posvečeni zastavljavci (in ponavljavci) vprašanj zasedajo odgovorne položaje političnih strank in njihovih koalicij, delujejo v predsedniških ali ministrskih svetih ter v upravljavskih ali uredniških službah. Zasluga njihove diskretne pridnosti je, da preglasovalna demokracija služi predvsem varovanju stanja stvari, kakršno je. A to niti ni najhujše.

Preglasovanje kot odločanju med za in proti je vedno in nujno naravnano proti nekomu, zato neizbežno ustvarja zmagovalce in poražence. Še slabše pa je, da lahko razdelitev teh dveh vlog postane toga in so eni večinoma poraženci, drugi pa večinoma zmagovalci. Pred nedavnim so za ZDA objavili rezultate medgeneracijske študije, ki je pokazala, da ugoden izhodiščni položaj podeduje samo petina ekonomskih zmagovalcev, vendar pa slabo izhodišče zapečati usodo potomcev s kar 99% zanesljivostjo. Preglasovanje kot domneven mehanizem odločanja večine je privedlo do povsem sprevrženih učinkov - političnega prepada med vplivno manjšino in odrinjeno večino glasujočih. Na eni strani izredne koncentracije moči in na drugi strani vse večjega demokratičnega deficita za veliko večino preostalega prebivalstva. Preglasovanje kot dominantna demokratična procedura je postalo orodje obrambe, vendar ne večine, ampak tistih, ki imajo največ vsega.

Najbolj goreči zagovorniki demokracije paradoksalno sploh niso njeni dežurni zmagovalci. Za zmagovalce ni pomembno demokratično ugotavljanje občega, torej posamične in obenem skupne volje, temveč zgolj obstoj legitimno neoporečnega sredstva določanja zmagovalcev in poražencev. Zanima jih samo kot mehanizem, s katerim lahko eno skupino interesov legitimno podredijo drugim. Iskanje soglasja, ki bi odpravilo možnost ustvarjanja poražencev, zanje ne more biti sprejemljivo. Boj za demokracijo zato bijejo predvsem njene žrtve. Kot šibkejše stranke so odvisne od tega, čeprav skrajno skopega odmerka demokratičnih možnosti, da uveljavijo vsaj nujne varnostne ukrepe.

Participativna demokracija

V začetku devetdesetih let se je kot odgovor na poglabljanje konflikta med institucijami predstavniške demokracije na eni in pluralnimi družbenimi marginami začela uveljavljati ideja o deliberativni oziroma participativni demokraciji. Ideja skuša zapolniti romantično simboliko o antični agori z nadomestno vsebino: na mesto, ki ga klasično zavzema agora, postavlja razumno in empatično javno izražanje, ki temelji na argumentih in vzajemnem prepričevanju. Zanjo so bistveni mehanizmi oblikovanja mnenj z argumentiranjem in pogajanji.

Participativna demokracija zahteva neposredno vplivanje javnosti na odločitve politične in javne narave. Uresničuje se s sklepanjem družbenih pogodb, delitvenih ali razvojnih paktov oz. partnerstev, kot, na primer, socialno partnerstvo, partnerstvo za mir, stabilnost in rast. Gre denimo za sodelovanje civilne družbe pri oblikovanju razvojnih programov in včasih tudi tako konkretnih ukrepov izvršnih organov oblasti, kot je priprava javnih proračunov, upravljanje javnih skladov, infrastrukture, nadzora nad preskrbo javnih dobrin... Empirično je dokazano, da javna podjetja, v katerih delujejo sveti uporabnikov storitev, delujejo v povprečju bolje in ceneje. Švicarski profesor Frey je potrdil hipotezo, da so vladni stroški v državah z višjo vplivnostjo neposredne demokracije nižji, proračunski primanjkljaj je nižji, vladna uspešnost višja, korupcija pa nižja. Produktivnost ekonomskih dejavnikov skupaj in posebej je v državah z večjim pomenom neposredne demokracije tudi opazno višja.

Politična participacija kljub prednostim, ki jo ima pred preglasovalno demokracijo, sama ne more uveljaviti pluralne demokratične prakse, ki bi vodila v soglasje. Odprti dialog z nekom, ki ima moč nad tabo, ni mogoč. Etika hierarhije je nasprotna etiki dialoga, je ugotovil David Bohm, sicer kvantni fizik, ki pa se je zelo zanimal za sokratovsko dialoško tradicijo. Strogo je ločil med dialogom in diskusijo, ki je le tekmovanje nasprotnih argumentov in ni sposobna ne upoštevati različnih mnenj niti privesti do soglasja med njimi.

Pozornost zasluži tudi dejstvo, da se ljudje s particiativno demokracijo naenkrat znajdejo nasproti svojim izvoljenim ali poverjenim predstavnikom. Dotlej so namreč bili v demokratičnem razmerju z ideološkimi programi političnih strank, oblast pa se je načeloma izvajala v imenu ljudstva. V participativni demokraciji oblastne institucije nasproti civilni družbi razumljivo ne morejo več uporabiti tega argumenta. Morajo se ji bodisi podrediti in se kot njeni partnerji izločiti ali pa pluralno javnost nadvladati s spodbijanjem njenih posebnih zanimanj z domnevno splošnimi.

Particiativno partnerstvo je sklenjeno le v pat položaju. Participativnost je natančno največ, kar predstavniške elite zmorejo storiti za ublažitev demokratičnega primanjkljaja brez opuščanja svoje črno bele paradigme. Hkrati je to absolutni minimum političnih zahtev pluralne družbe. Oba politična partnerja, torej institucije in pluralna javnost, sta potemtakem v odnosu participativnosti ne le na nasprotnih, temveč tudi na skrajnih stališčih. S tem so možnosti njunega zbliževanja skrajno omejene in vsiljene z zelo ozkega vidika alternativ. Zato na koncu demokratična praksa ostaja še naprej samo igra med zmagovalci in poraženci.

S participacijo torej lahko na koncu dobimo kvečjemu le boljšo črno-belo sliko. Prej jasne razmejitve med za in proti, se z dodanimi motno sivimi odtenki, ki jih prispevajo kompromisi z javnostjo (ponavadi »edina možna alternativa in neredko najmanj slaba možnost), bolje zakrijejo. Participacija pomaga kuliso demokratičnosti obnoviti bistveno bolje kot neposredni vpliv ljudi na odločanje. V tem pogledu je participativna demokracija bližje preglasovalni kot konsenzualni. Zato je lahko zahteva javnosti po poglabljanju participacije samo prvi in sam zase nezadosten korak k povečevanju demokratičnih standardov.

Obnovljena enostavnost

Razen demokratičnih zadev, o katerih lahko odločajo samo posvečene avtoritete ter vprašanj, ki jih iste avtoritete razrešijo s pogajanji z zainteresirano javnostjo, obstajajo tudi zadeve, ki sodijo v izključno pristojnost članic in članov te javnosti. Razpravljanje o demokraciji že glede njenega klasičnega ideala ne more biti omejeno na odnos sodelovanja med ljudstvom in oblastjo, temveč v izhodišču zadeva predvsem razmerja med ljudmi samimi. Izhaja iz težnje ljudi, da nase prevzamejo neposredno izvajanje oblasti v zadevah, ki se porajajo v življenju. Te zadeve so osebne oz. biopolitične ter skupnostne oz. javnopolitične in se tičejo izključnih interesov katerekoli posamične avtonomije.

S postmodernim besednjakom gre za težnjo po obravnavi pluralnih vprašanj dosledno s pluralnimi pristopi. Pluralna javnost se razvije prek svobodnega, s formalnimi postopki neobremenjenega komuniciranja in brez neposrednih posegov institucij. Habermas jo opiše kot “odprto in inkluzivno mrežo med seboj prekrivajočih se subkulturnih javnosti”, ki se bolj ali manj spontano vzpostavljajo v normativnem okviru ustavnopravno zajamčenih pravic.

Na vozliščih te mreže se spletejo posebne in samosvoje politične taktike. Njihovo politično moč določa obnovljena dialoška komunikativnost in sposobnost doseganja soglasja na posameznih vozliščih mreže v dilemah, ki si jih lokalno zastavijo same. Ni težko uvideti, zakaj je po pluralni formuli soglasje kar naenkrat spet možno. Avtonomije se nanašajo same nase in ne dopustijo zunanjega vmešavanja. Zato razlike v avtonomnih stališčih med sodelujočimi ne morejo postati antagonizirane oz. črno-bele in zato z uveljavljanjem avtonomije ni potrebno nikogar izključiti, premagati, oškodovati, niti ponižati.

Multitudam torej soglasja nič ne preprečuje in je načeloma dosegljivo vsaj med njimi samimi. Torej ne le, da se znajo kompleksne demokratične dileme sodobnega časa same razgraditi v ohlapno mrežo pluralnih odnosov, ampak so se tako nastala vozlišča sposobna sama razrešiti oz. doseči soglasje o uresničevanju svojih posebnih vizij občega dobra. S stališča izvedljivosti demokratičnih izbir je družbena kompleksnost potemtakem povsem preprost procesni problem.

Soglasje o univerzalnem

Doseganje lokalnih soglasij večinoma ne bi privedlo do soglasja o nečem, kar bi veljalo za vsa lokalna območja hkrati, torej o nečem univerzalnem. Če izpeljujemo sklepe od posamičnih izbir na družbene izbire, torej od spodaj navzgor, potem ne moremo demokratično in obenem racionalno priti do vedenja o tem, kaj je obče dobro. Pri reševanju tega problema bodisi ne moremo upoštevati vseh, če pa so, potem je to nujno slabo s stališča občega dobra. Za to odkritje, ki je v petdesetih letih postalo znano kot teorem nezmožnosti, je Arrow v začetku sedemdesetih prejel Nobelovo nagrado. Posledice tega spoznanja so napeljevale bodisi na to, naj obče dobro ex-ante, torej vnaprej določi nekdo od zunaj, recimo vladar, ali naj se nasprotno oblikuje kot zbir individualnih izbir in torej samo ex-post, kot, na primer, na volitvah. Ta dualizem pol stoletja kasneje še vedno onemogoča konsenzualno pot izbire.

Možen pa je nasproten pristop - od zgoraj navzdol. Obče dobro ni nujno ravno vsota neke absolutno intrinzične vsebine, recimo koristnosti, blaginje ali sreče. Obče dobro je namesto tega mogoče prepoznati kot nekaj najmanj omejujočega, kar nikogar ne odriva, ker je zastavljeno dovolj široko. V obče se lahko umestijo vsi člani občestva brez večjega strahu za svojo identiteto.

Iskanje soglasja o občih vrednotah od zgoraj navzdol v ničemer ne omejuje neposrednega sodelovanja ljudi pri izbiri, recimo, njihovih voljenih predstavnikov. Gre le za smer ustvarjanja sklepa. Obče dobro ustvarjamo z iskanjem čim širšega soglasja, 'dobro' pa je učinek tega 'občega'. Ali drugače, ni obče tisto, kar je absolutno najboljše, ker tega, kaj to je, univerzalno itak ne moremo zanesljivo ugotoviti. Iskanje najbolj dobre od vseh možnosti zato ne zahteva zasledovanja dobrih stvari samih po sebi, temveč iskanje dovolj širokega okvira, v katerem se bodo vse posebne vizije dobrega lahko same in na sebi lasten način uresničile.

Sklep

Z ene strani demokratični mehanizmi sloneči na večinski volji potiskajo svet na rob globalne hegemonije manjšin. Preglasovalna tehnika idealni antični vrednoti demokracije tako rekoč kvadratno koreni, odvzame mu potenco. Hkrati so se na drugi strani od dominantnega modela začele luščiti pluralne vzporednice, ki uporabljajo inkluzivno taktiko in iskanje soglasij, kar osnovno demokratično vrednoto kubično potencira. Procesa sta vzporedna in posebna. Ne gre za to, da bi morali ukiniti parlamentarno demokracijo, ampak da bi ji v skladu z njeno oddaljenostjo od antičnega ideala odmerili njeno obrobno vlogo in pomen.

Vsak izmed treh obravnavanih vzporednih demokratičnih režimov ima pripadajoče demokratično območje. Vpliv predstavniških mandatov, ki sami zase delujejo preglasovalno, je treba dosledno zožiti na urejanje zadev, za katere se ljudje strinjajo, da jih je zaradi kakšnega posebnega razloga smotrno obravnavati binarno. To gotovo ne bodo več odločitve o občem dobrem, ker obča volja nikoli ni zgolj črna ali bela. Preglasovanje je treba speljati na odločanje samo o manj usodnih zadevah. Recimo o izvajanju državne suverenosti, moderiranju nacionalnega interesa in podobnih značilnih vladarjevih skrbi. Vladarja vedno živo zanima, kaj si o političnih kontroverzah misli njegov dvor, ki mu seveda tudi vodi posle in od katerega je povsem odvisen. V takšnih zadevah gre za dileme, povezane s takšnim ali drugačnim načinom črno-belega izvajanja oblasti. Iskanje odgovorov na takšne dileme s preštevanjem glasov za in proti sploh ni neuporabno v tem smislu. Pomembno je zagotoviti, da zavzema samo manjšo, manj usodno in najmanj avtonomno sfero demokratičnega odločanja.

Za uveljavljanje neposrednega vpliva javnosti na institucionalno oblast, so na voljo mehanizmi participativne demokracije. V vseh ostalih, torej večini življenjskih zadev je možno uveljaviti demokracijo v njeni izvirni konsenzualni formi. Glavni izziv za novo demokracijo soglasja ni postavljen v razmerju pluralne javnosti do institucionalne oblasti, ampak ji je vzporeden. Zadeva odnose pluralnosti, večkratnosti in multifunkcionalnosti samih med sabo in v njih samih. Glavni izziv pluralnosti torej ni nenehna obmejna sovražnost in konfrontacija z institucijami, ampak aktiven dialog med pluralitetami samimi. Multitude morajo predvsem najti in osvojiti lastno pluralno politično ozemlje. Obmejne sovražnosti bodo še določale vsakdanjik multitud, vendar pa je ravno zato pomembno vztrajati, da obmejne sovražnosti nikakor ne dajejo smisla njihovemu obstoju in naj zato v njihovih strategijah ne dominirajo.

Meja med demokratičnimi režimi ni določljiva enkrat za vselej. Preglasovalna in participativna demokracija morata kot degenerirana demokratična postopka ostati povsem omejena z razrešitvami, ki so jih sposobne doseči avtonomije same zase. Načeloma bi morali vprašanja iz domene predstavniške in participativne demokracije takoj odstopiti pluralni sferi, čim bi lahko o istih vprašanjih dosegli z dialogom širše strinjanje kot s preglasovanjem.

Iz tega sledi sklep: dejstvo, da je demokracija soočena s preskokom meril z antičnega polisa na nacionalno in nadnacionalno raven, samo po sebi ne bi smelo imeti prav nič opraviti z zniževanjem demokratičnih standardov. Prav nasprotno: atenska predstava v tistem, kar je ponudila najboljšega v zgledih ali le namerah, je danes zaradi dosežene formalne demokratičnosti, zmožnosti socialne kohezije in informacijske kulture splošno uresničljiva bolj kot kdajkoli prej. Zato lahko prikladno izrabimo svojo nedvomno začetniško naivnost v predstavah o tem, kakšna naj bi bila dobro delujoča demokracija. Katera politična ureditev bi bila najbolj vredna truda? V mladi demokraciji bi bilo takšno vprašanje lahko v ospredju. Prav enake dileme se v povezavi s sprejemanjem evropske ustave in reformami države blaginje odpirajo tudi v zrelih zahodnih demokracijah. Kaže, da smo, kar se tiče demokracije, pravzaprav vsi pred novim začetkom in zato nikakor ni slabo, če se o njej sprašujemo, se vračamo k davnim in najplemenitejšim idealom. Dokler gre za demokracijo, se zdi, da je največ od najboljšega povsem dosegljivo, le postreči si bo vsakdo moral najprej sam.
_________________
tomaz.celjski@gmail.com

Sergej · Pridružen/-a: 12.09. 2006, 21:29 Prispevkov: 664

Dragi Bojan!
Za začetek napiši še enkrat in vse skupaj skrajno poenostavi, da bo resnično vsakomur zanimivo in tudi razumljivo.
Tematika me zanima. Vendar ti moram kar odkrito povedat, da mi je na sredini zaključka tretjič padla koncentracija in se mi tokrat niti slučajno ni več dalo iskat nit.

kornilov · Objavljeno: 23 Nov 2006 13:30 Naslov sporočila:

Moral bi začeti brati od začetka do konca, potem bi se ti tudi zaključek zdel smiseln. Je pa branje res precej naporno. V Delu ne zasledim pogosto tako sofisticiranih člankov. Verjetno je bil mišljen za objavo v Sobotni prilogi, pa tudi tam srečamo veliko berljivih člankov. Sicer se pa strinjam s pogledi g. Radeja, današnji svet je vse preveč deljen na črno in belo, na dobro in zlo, na demokrate in teroriste in še bi lahko našteval... Kompromis je ključen v multikulturni družbi.
Ko bom imel čas bom še nekaj napisal, kako bi jaz uredil volitve in odločanje v parlamentu.
_________________
tomaz.celjski@gmail.com

Kajtimar · Objavljeno: 23 Nov 2006 13:51 Naslov sporočila:

Sergej · Pridružen/-a: 12.09. 2006, 21:29 Prispevkov: 664

Kornilov!
Tekst sem seveda pričel brati od začetka, od leve proti desni in vsako vrstico od začetka do konca. Samo lahkotne teme, pri katrih že vem sporočilo, berem po diagonali.
Ta se mi zdi tudi za prilogo preveč filozofsko zastavljen in dvomim, da bi se kaj dosti ljudem dalo prebijat skozenj. Po mojem prepričanju ga je treba poenostavit in po možnosti pristope ponazorit s konkretnimi življenjskimi primeri. To v bistvu počne Slavoj in vsaj upam, da je vsem razumljiv. Če bi se uporabil aktualni primer Romov, bi to vsi prebirali in razumeli. Tematika je namreč zanimiva in aktualna.
Če kdo posluša prenose iz parlamenta, mu je verjetno jasno, da se s tem slogom ne da do optimalnih rešitev. -> Nije sad pitanje biti ili ne biti - nego, ko če ga komu!

___ Domov ___ Pogosta vprašanja Išči Seznam članov Skupine uporabnikov RSS Feed Registriraj se Tvoj profil Zasebna sporočila Prijava

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

_ Domov _

Pogosta vprašanja Išči Seznam članov Skupine uporabnikov RSS Feed Registriraj se

Tvoj profil Zasebna sporočila Prijava

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli