 |
.:: Državljansko Novinarstvo ::.
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
kornilov
Administrator foruma
Pridružen/-a: 05.09. 2006, 19:22
Prispevkov: 1065
Kraj: Celje
|
 Objavljeno: 20 Feb 2007 20:14 Naslov sporočila: Beda študentskega življenja in upor 68' |
 |
|
Beda študentskega življenja in upor 68' v luči vzporednosti občega in posebnega
prilagam povezavo k članku, prejmite prosim brez obveznosti;
komentarji zaželeni; povej naprej;
lp bojan
bojan.radej@siol.net, prekarni ekonomist, 16. januar 2007
http://www.dodogovor.org/upload/temp/Bedasz16_1_07.doc
Na strasbourški univerzi se je študijsko leto 1966 začelo s škandalom, katerega posledice bodo v modernem svetu še dolgo odmevale. Tistega zgodnjega dopoldneva 22. novembra, je visoke goste in gostje slavnostne otvoritve študijskega leta v dvorani na njihovih sedežih pričakala neugledna knjižica v izdaji študentskega sindikata z naslovom 'Beda študentskega življenja, obravnavana v njenih ekonomskih, političnih, socialnih, psiholoških, seksualnih in posebej intelektualnih vidikih s skromnim predlogom za njeno ukinitev'. In kot da ambicija ne bi bila nedvoumna, se besedilo udarno začenja: 'Napravimo sramoto še sramotnejšo s tem, da jo obelodanimo!'
Avtor niti trideset strani debelega zvežčiča je bil ilegalni imigrant iz Tunizije Mustapha Khayati, situacionist in član društva ljubiteljev anarhije, v končnem urejanju pa sta sodelovala še Francoz Guy Debord (1931-1994) in Belgijec Raoul Vaneigem (1934-) v imenu članov strasbourške sekcije zveze študentov. Situacionisti so bili avantgardna levičarska grupacija, ki je delovala od poznih petdesetih do zgodnjih sedemdesetih. Zahtevali so dosledno kritiko vseh ideologij, ki so zgolj orodja gospodarjev. Zavzemajo se za vzpostavitev absolutne oblasti samoupravnih svetov (delavskih, ljudskih) na mednarodni ravni, za oživitev neposredne demokracije in opustitev vsakršnega predstavljanja in zastopanja. Zanje so posredniki zgolj sluge med slugami, zadolženi za sterilizacijo vsake radikalne misli, ki so prej ali slej pripravljeni na slabe kompromise in izdajo interesov, na trgovanje za privilegije, beneficije, mala zadovoljstva, redne prihodke in politično moč. Situacionisti so nastali z združevanjem avantgardnih frakcij, ki so iskale alternativo modernim konvencijam v umetnosti, ekonomiji, družbi in so zavračale pasivno potrošnjo vnaprej pripravljenih vsebin. Težile so k svobodnemu ustvarjanju situacij in razpoloženj, ki so v prostoru in času osvobojeni vseh odtujenih in vsiljenih ciljev. To celoto odtujenih ciljev, izpopolnjeno mašinerijo za proizvodnjo pasivnosti in degradiranje življenja v golo preživljanje, namenjeno edinole udomačevanju vsega prvinskega za potrebe akumulacije dobička in moči so po leto kasnejšem delu Guya Deborda imenovali spektakel.
Odmev na študentsko provokacijo je bil nepričakovano izjemen v vseh pogledih in je nenazadnje s svojo popularnostjo naletel na odpor celo pri samih situacionistih. Avtorje so v naslednjih dneh v odmevih v medijih in na univerzi proglasili za najekstremnejšo subverzivno skupino. Dva tedna po dogodku je Le Monde zapisal, da pamflet 'sistematično zavrača vse oblike družbene in politične organizacije zahoda in vzhoda, kot tudi vseh skupin, ki si prizadevajo za njihovo spremembo'. V tem uporu merkantilna družba, temelječa na nad ideološki koaliciji družbenih elit, političnih strank, sindikalnih vodij, poslovnih konglomeratov in cerkve, dobi svojo 'enako moderno negacijo'. 'To je morda prvi konkretni poskus upora, ki povsem odkrito teži k uničenju družbe'.
Leto in pol po objavi besedila je bila njegova politična vsebina uporabljena kot programska podlaga upora proti celotnemu družbenemu sistemu zasnovanem na hierarhiji, posredništvu in diktaturi trga ter birokracije. V Bedi izražene ideje so stale za prvimi upori študentov v maju in juniju 1968, ki so sprožili plaz poznan kot največje divje demonstracije v zgodovini, ko je v nekem trenutku samo v Franciji demonstriralo dvanajst milijonov ljudi najrazličnejših opredelitev in usod, gibanje pa se je razširilo po vsej Evropi in ga ni uspela zaustaviti niti železna zavesa.
V svetovni analizi sistemov je ameriški sociolog Wallerstein razvil tezo, da je bila revolucija leta 1968 sploh prva revolucija od nastopa modernega sveta pred 500 leti. Zanika revolucionarnost vseh drugih prevratov modernega časa - 1789, 1848, 1871, 1918 in 1989. V modernem svetu revolucij sploh ni bilo in jih ni moglo biti, če z revolucijo mislimo na kritiko samega modernega sveta, tako meščanske kot birokratske različice posebej in hkrati. Če ima delitev na levi in desni pol politične arene kakšen smisel potem gre le za to, da levica stoji levo glede na isto stvar glede na katero desnica stoji desno. Obe sta si, čeprav na radikalno različen način, prizadevali za isto, čim višjo akumulacijo kapitala. V Ameriški moči in novih mandarinih je Noam Chomsky veliko prostora namenil prav dokazovanju, da sta boljševizem in ameriški liberalizem v osnovi izražala iste stvari. Radikalnost razlik med zahodnimi in vzhodnimi režimi je bila izražena predvsem kot razlika v načinih (in tipu žrtev) uresničevanja istega cilja in tega cilja na obeh straneh nobeni drugi prevratniški dogodki do oseminšestdesetega nikoli niso postavljali pod vprašaj. Leta 1968 je prvič proglašen temeljni dvom v sposobnost državnih struktur, da bi kdaj dosegle svoj primarni cilj – občo blaginjo. Danes so mnoge posameznice zmožne svoje osebne (lastna blaginja) in obče cilje (npr. ekologija, pravičnost) dosegati bolje kot jih je sposobna zagotavljati vlada. Ta dvom oziroma dejstvo je sprožilo preverjanje legitimnosti državne strukture, s čimer je spodkopan nosilni steber modernega svetovnega sistema, brez katerega neskončna akumulacija kapitala ni več samoumevna. Obenem je proglašen dokončni obrat k zunaj državnim institucijam moralne solidarnosti in pragmatične samozaščite.
Upor izzove družbo v njeni totaliteti in to ne neki konkretni ampak totaliteti nasploh, obenem, in v tem je jedro njegove radikalnosti, vztraja tako na partikularni (posebni) naravi tega izziva kot na njegovi partikularni (pluralni) razrešitvi. Pozna šestdeseta so od ostalih prevratov drugačna med drugim po tem, da niso uspela radikalno spremeniti družbenega reda. Štiri desetletja kasneje je režim še bolj kakršen je bil prej, spektakel je prerasel v hiper-spektakel, vlade so se po poti najmanjšega napora spremenile le na površju in kot je bilo najmanj potrebno, da so temeljni vzroki bede življenja ostali v svojem gospodovalnem jedru (udomačevanju) nedotaknjeni. Štiri desetletja kasneje je opozicija spektaklu, povsem nasprotno, do nerazpoznavnosti spremenjena. Družba je vse bolj razdrobljena in zaradi tega ni več kos silnicam globalne koncentracije moči. Razcep med režimom in njegovo opozicijo se je povečal in razlogi, ki so privedli do upora so danes še globlji. To navaja na obravnavo teh dogodkov kot začetek procesa, ki še traja in katerega glavno dejanje se morda sploh še ni zgodilo in smo bili po vihravi uverturi pomladi in poleti 68' doslej priča samo dolgotrajnim in mukotrpnim pripravam nanj.
Analizo upora proti bednemu življenju metodološko zastavimo na dveh ravneh opazovanja: na makroskopski, oz. v zvezi z uresničevanjem občega dobra ter na mikroskopski oz. s stališča možnosti uresničevanje posebnih vizij dobrega. Najprej proučimo razloge za upor, ki uvedejo tudi razlog za razlikovanje med občo in posebno dimenzijo splošne družbene bede. Nato ugotavljamo kako slabo so se nestrukturirana uporniška gibanja znašla in delovala v sferi posebnega. Nato skušamo konvencionalno razlago upora kot negacijo spektakla razložiti kot nasprotovanje oviram za doseganje občega in posebnega dobra. Nazadnje ugotavljamo kaj takšen preobrat pomeni za metodo upora in način delovanja upornic in upornikov v prihodnje. Glavna ugotovitev je, da si je nove kolektivne utopije o človeka dostojnem življenju možno zamisliti in jih tudi uresničiti, vendar bo to odvisno predvsem od razrešitev na mikroskopski ravni in v zvezi z doseganjem posebnega dobra. Makroskopska raven bo imela možnost temu slediti v zadostni meri sama od sebe, ker bo izzvana z novimi meta-povezavami na družbenem obrobju, da je ne bo nujno spreminjati na silo in prej, preden so revolucionarne ideje že zadostno zasidrane na njenem obrobju.
1. Razlogi za upor
Čeprav se večina študentov preživlja z nižjimi rednimi dohodki od najslabše plačanih delavcev, je bila 'Beda študentskega življenja' še najmanj mišljena ekonomsko. Nizek življenjski standard študentov je zgolj anahronizem sodobnih družb. Najbednejše v študentskem življenju je, da moderni izobraževalni sistem zahteva proizvodnjo neizobraženih tehnokratov specialistov za ozka strokovna področja, nesposobnih za samostojno razmišljanje, ki bodo večinoma postali nižji kadri pri opravljanju nalog, ki so jih v XIX. stoletju imeli kvalificirani delavci. Univerza je z 'izobraževanjem za potrebe gospodarstva' postala institucija za organiziranje neznanja in proizvodnjo 'izobraževalnega odpada'. Diplomantom, nesposobnih za lastno intelektualno produkcijo ter voljnih za vsakršno vodenje in usmerjanje univerza lahko dodeljuje samo diplome iz udomačenosti. Kritika je torej usmerjena v ležerno sprejemanje bede vsake vrste, 'zaradi študentom lastne nagnjenosti do valjanja v lastni odtujitvi, v upanju, da se bo sredi občega nezanimanja za karkoli prebudilo zanimanje za prikrajšanost njihovega posebnega položaja'.
Udarnost besedila je povezana z univerzalnostjo njegovega sporočila. Beda študentskega življenja je samo najbolj groteskni odsev kolonizacije vseh oblik družbene prakse, ki kaže na globoko povezanost študentskega problema z vladajočo stvarnostjo 'prezrelega kapitalizma'. Univerza ni v krizi, ki bi bila zgolj njena lastna ampak je sindrom krize družbe, ki z obstoječimi demokratičnimi formalizmi ne zmore več reševati svojih notranjih nasprotij. Upor je 'obelodanil' ravno to usodno nemoč moči in razkrinkal spektakel kot inštrument, ki naj to nemoč prikrije. Debord je opisal sodobno državo kot takšno, ki postavlja vsakovrstne zapreke življenju v prid lastne reprezentacije. Situacionisti so v tem prepoznali splošno eksistencialno grožnjo sistema osnovnim svobodnjaškim idealom. Vsakovrstna beda je sredstvo udomačevanja, ki služi ohranjanju hierarhične strukture masovnih družb, je torej pogoj, da režim lahko vzdržuje svojo odpornost za vsako radikalno reformo.
Beda študentskega življenja je torej predvsem družbena in politična ter je samo glasnik mnogo širše subverzije. Orodja, ki so doslej stoletja omogočala hierarhično integracijo masovnih družb po pripadnosti, statusu in položaju, so s hitrim razslojevanjem masovnih družb vse manj uspešna. Družbena kriza je povezana s padajočo usklajevalno sposobnost predstavniške demokracije za vzdrževanje naraščajoče družbene kompleksnosti. Subverzija je zato najprej uperjena proti režimu 'in bo zajela vse, ki čutijo nezmožnost življenja v tej družbi', prekinila vsako racionalno komunikacijo z vsemi vodilnimi družbenimi posredniki, vključno z masovnimi mediji. Upor je bil uperjen tudi proti vsem samooklicanih nasprotnikom režimov kolonizacije, ki pristajajo na postopno reformiranje njegove hierarhije. S tem pristajajo tudi na posredništvo kot metodo razreševanja družbenih napetosti, obenem pristajajo tudi na režijo političnega spektakla. S tem pripomorejo samo h konsolidaciji in legitimnosti ter krepitvi režimov splošne bede.
Situacionisti izzovejo družbo v njeni totaliteti. Kljub temu pa sami verjetno ne bi sprejeli Wallersteinove teze, da so pozna šestdeseta prinesla edino revolucijo moderne dobe. Nasprotovali bi poskusu zvesti njihove ideje na nasprotja modernih družb in formalne demokracije. Res, da je njihova kritika te temelje pretresla, vendar je storila še nekaj bistveno pomembnejšega in daljnosežnejšega – spodbija vsako nadaljnjo potrebo po zastopanju in brezkompromisno odklanja vsako prakso predstavljanja, s čimer preseže tudi časovno-prostorske in družbene določljivke modernega sveta.
Situacionistični projekt je trans-historično ambiciozen, v katerem tudi Wallerstein vidi samo površje. Prakse predstavljanja segajo vse do prvih poskusov urejanja človeških skupnosti v času preobrazbe nabiralniško-lovskih v poljedelske skupnosti, ko se je v neolitiku začela uveljavljati skupna kultura, simboli, jezik, obredi, religija, numerika, koledar. Na eni strani je uporaba teh in nasploh vseh simbolov zahtevala odvračanje neposrednega spoznanja smisla človeka, a je namesto tega omogočila kulturno posredovanje, ki je zaslužno za oblikovanje temeljev človeške zavesti. Simbolnost je obenem uvedla ogromen in nejasen imperij, ki zrcali in dela koherenten en pogled na svet, pri čemer sama ni nič drugega kot en od možnih pogledov na svet. Njena naloga je zamaskirati, mistificirati in posvetiti mučne dolžnosti in naloge, prizadevajoč se jim priskrbeti videz privlačnosti. Da bi prvinske skupnosti sploh hotele opredeliti in zmogle potem tudi odbraniti svoje simbolne (kolektivne) vrednote so morale najprej dovolj ojačati, številčno in po urejenosti. Z oblikovanjem prvih skupnosti in pojavom totalizirajočih ureditev je vse, kar je dotlej obstajalo samo kot izraz nečesa posamičnega in posebnega, postalo podrejeno in umeščeno v obče pogoje, izražene v simbolih nastajajoče kulture udomačevanja. Tako simboli, kot povsem nestvarni fenomeni materializiranega sveta postanejo sam izvor formalne avtoritete in povzročijo, da se neposrednost v vseh oblikah oslabi, razvrednoti ali pogoji z materialno bedo. V današnjem času zato ljudje večinoma živijo bolj v pomenskem telesu simbolov kot v lastnem telesnem bitju in v prostoru neposrednih medsebojnih odnosov, prepuščajoč se s tem vsakovrstnemu posredništvu in zastopništvu - celotna zgodovina je bila usmerjena v izdajo našega izvirnega, aboridžinalnega duha in celovitosti.
Sčasoma začne nediferencirana in nestrukturirana masovnost ustvarjati težave zaradi uniformnosti, koncentracije ljudi in velikosti infrastrukturnih sistemov, težjega vzdrževanja javnega reda, nadzora nad širjenjem bolezni in tako naprej. Nadaljnjega povečevanja skupnosti ni mogoče več vzdrževati z vsiljeno homogenostjo. V šestdesetih letih je bila oblikovana politična platforma, ki se upira homogenizirani masovnosti. Zatiranje posebnega v prid občemu ni več utemeljeno s kolektivnimi razlogi ampak samo z obrambo hegemonije in privilegijev manjšine, da uveljavi svoj pogled na obče dobro. Naraščajoča napetost med občim in posebnim se ciklično razreši z izbruhom nezadovoljstva in uporom, ki hoče oživiti družbene sfere v katerih 'vladajo posebnosti', neposrednost zaznavanja in v odnosih. A pot do tam je, kot se je pokazalo po umiritvi protestov leta 1968 dolga in ovinkasta, zato bi težko našli veliko soglasnih o tem kam ta pot sploh vodi in kolikšen del smo je pravzaprav že prehodili.
2. Poraz nestrukturiranosti
Kljub družbeni utemeljenosti postavljenih političnih zahtev, izjemni javni podpori demonstrantom in globoki polarizaciji, ki jo je zarezal v družbi, je bil upor leta 1968 poražen v manj kot dveh mesecih. Glavni razlog za to vidi Chomsky v dejstvu, da gibanje ni razvilo samo vzdržujoče organizacijske oblike niti jasne intelektualne vizije. Vseh vključenih različnosti gibanje ni uspelo povezati v funkcionalen sistem, ki bi bil zmožen preživeti od interakcij, uresničenih navznoter in med upornimi skupinami samimi. Upor ni uspel premagati preprek radikalizacije, ki jih postavlja konformistična podrejenost množic tistim na oblasti. Še enkrat se je potrdilo, da v prevratnih časih zatirani, namesto da si za uresničitev svojih utopij uporno prizadevajo, preveč samoumevno pričakujejo nekakšen samodejni preskok v novo pravično družbo. In ko se (vsake toliko) zatirani vendarle uspejo osvoboditi kakšnega okova, ne vedo, kaj početi s svojo novo pridobljeno svobodo, ker nikoli prej niso imeli možnosti za avtonomno delovanje.
Gibanje se je izpraznilo že v prvih frontalnih napadih na objekt, ki je bil ravno s strani tega istega gibanja brezkompromisno postavljen izven njega. Zato se je upor dogajal globoko na terenu nasprotnika in ravno tam, kjer je najmočnejši. To je na nek sprevržen način ustrezalo tudi samemu uporniškemu gibanju, ki mu je strašljiva podoba premočnega ideološkega nasprotnika ustrezala, da je lažje ohranjalo minimalno notranjo povezanost.
Takšnih strateško brezupnih predvidevanj je bilo še več. Poraz je bil neizbežen zaradi postavljanja zavestno neuresničljivih zahtev velikega dela demonstrantov (ki pa za razliko od prej omenjenega nima nič opraviti neposredno s situacionističnimi besedili) – parola oseminšestdesetega je bila: 'Bodimo realni – zahtevajmo nemogoče!' S takšnimi provokacijami je bila uporniška intelektualna vizija sprejeta kot zabava gnevne mladine in s tem razvrednotena kot nesmiselna in vsaka nadaljnja razprava o njenih glavnih poudarkih brezpredmetna.
Dokončen je postal poraz v trenutku, ko so demonstranti sprejeli pogajanja z vlado o reformah in so za posrednike pustili nastopiti sindikalne pogajalce. Ti so v nastalih razmerah uzrli odlično priložnost zase. Najprej so pogajanja dopustili zvesti na 'uresničljive zahteve' glede odprtosti univerz, boljših delovnih pogojev za zaposlene. Za nagrado so sindikati izposlovali največje povečanje plač v zgodovini Francije. V valu kritik takšnih pogajanj je bila s strani demonstrantov levica obtožena reakcionarne vloge kar je hitro sprožilo slabitev članstva sindikatov in marksizma nasploh. Čeprav sta še dolgo ostala vsaj latentna zaveznika pa levica in nova družbena gibanja od devetdesetih nista zmožna ohranjati niti ohlapnih koalicij več. To nezmožnost ilustrira trend, ki ga popularni analitiki (razbite levice) imenujejo 'preobrat volilnega telesa na desno', a s tem samo potrdijo, da sploh še niso ugotovili kaj se (jim) je leta 1968 pravzaprav zgodilo. Kakorkoli že, ideja upora 68' je bila poražena v svoji najbolj temeljni nameri odvračanja od vsakršnega posredništva. Še več, to ponižanje do tal si je zaslužilo gibanje najprej samo, ker ni videlo dlje od objekta svoje neposredne kritike in niti samo ni uvidelo kako globoke so njegove izvirne ideje.
Umanjkanje lastne 'samo vzdržujoče organizacijske oblike', ki bi gibanju omogočila, da se v pogajanjih samo predstavlja, je predvsem posledica zavestne težnje gibanja k nestrukturiranim oblikam delovanja. Potreba po nestrukturiranosti je naravna reakcija na prestrukturirano družbo. Jo Freeman je pri proučevanju feminističnih gibanj ugotovila, da so nestrukturirane skupine lahko zelo uspešne, dokler so namenjene temu, da pripravijo ljudi do pogovora o njihovih življenjih, o tem kaj je zanje pomembno, kaj najbolj pogrešajo in kaj bi radi počeli, kako bi radi sodelovali pri kolektivnih prizadevanjih in v čem si najbolj želijo biti prepoznani. V konkretnih akcijah pa nestrukturirane skupine niso tako uspešne, ker akcije zahtevajo organizacijo, enotna pravila in omejevanje različnosti. Če ni šefov in ima v gibanju vsakdo enako besedo potem ne more biti organizacije. To je kot v Club des Prolétaires v Watkinsovi ‘La Commune’, ko nek lik pravi: 'Vsi debatirajo, nihče pa ne uboga'. Watkinsa, ki preiskuje usodo pariške komune skozi neposredno sporočanje samih akterjev dogodkov, zanima ravno to nasprotje med nujnostjo egalitarne revolucije na eni strani in nepremostljivimi težavami njenega vzdrževanja v velikih skupnosti na drugi. Nasprotje med demokracijo kot orodjem vladanja ljudi in prisilo, potrebno za kolektivno delovanje masovnih družb se zdi nepomirljivo.
Jo Freeman v nasprotju s prevladujočim prepričanjem (upornic) trdi, da nestrukturirane skupine sploh ne obstajajo. Katerakoli skupina, neodvisno od njene narave, trajanja, smotra se v nekem smislu sčasoma neizbežno strukturira. Za Freemanovo je govoriti o 'laissez – faire' skupini približno enako kot govoriti o 'laissez – faire' družbi, v obeh primerih je to samo prevara v službi vzpostavljanja prikritih in neformalnih hierarhij. Formalno nestrukturirane skupine težijo k neformalni prevladi manjšine in oblikovanju novih vodij, zastopnikov in posrednikov, ki 'nestrukturirano' skupino obvladajo z omejevanjem informacij, poznavanjem pravil delovanja, komunikacijskimi spretnostmi ali skritimi koalicijami.
Ta skrita moč se razkrije v stiku s formalnimi strukturami oblasti pri dostopu do oblastnih zadev, delitvi subvencij, vključevanjem v izvajanje oblasti, sodelovanjem pri pripravi odločitev v imenu zastopanja nekih posebnih interesov prebivalstva. Režim je s priznavanjem teh novo porojenih predstavniških struktur iznašel način, kako zaposliti nasprotnika. Namesto vrnitve k neposredni demokraciji je ponudil načelo pluralizma, spoštovanja človekovih pravic, svobode vesti, ekološke korektnosti in participativne demokracije.
Po zrušenju doktrine oseminšestdesetega so se uporni duhovi iz sfere družbenega aktivizma povlekli v – posplošeno rečeno – prostor teksta in samogovora. Neuspeh formulirati dovolj močno povezovalno utopijo in uresničiti radikalne spremembe družbene ureditve je privedel do izražanja temeljnega dvoma v 'meta-zgodbe', ker vsako vztrajanje na univerzalnih resnicah nujno konča kot prisilno poenotenje družbe. Filozofe in politične mislece je začelo zanimati popolno nasprotje celovitosti in sicer posebno, različno in opozicijsko. Načelno zavrnejo kakršnokoli izražanje kvalitativnih razlikovanj in sodb ter povzemanje sklepov, zavrnejo preizpraševanje izhodišč kot ciljev in hkrati niso pripravljeni sprejeti nobenega drugačnega pristopa. Modernistični in formalistični sen celovitosti je nadomeščen z novim realizmom, ki je radikalna mikroskopska teorija roba ('družbe'), za nekatere goli izraz uživanja v porazu in nemoči, ki ne verjame v nikakršno 'notranjo resnico' ampak obstaja samo brezkončna množica možnih pomenov, ki ustvarjajo razliko (différance; Derrida). Namesto tega poudarijo svojo pluralno odprtost za različne perspektive, večpomensko, ki pri Foucaultu preide v 'nezvedljivi pluralizem tolmačenja'.
Nikoli v zgodovini se velika metafizična vprašanja obstoja in smisla življenja niso zdela tako brezupno oddaljena in brezpredmetna, je zapisal ameriški anarhistični in primitivistični filozof John Zerzan. Razblinjenje celovitosti je do skrajnosti izostrilo krizo zahodnega uma in dokončno oslabitev njegove potence. Postodernizem je ustvaril svet v katerem se etika, moralnost, človeška kolektivnost, obče in predanost zdijo 'staromodni.' Za Zerzana postmodernizem 'ne označuje ničesar in ne gre nikamor'. Ker ne priznajo možnosti neposredovanega obstoja, ne morejo zavrniti zastopanja. Postmoderna je idealna scenografija vsakovrstnih konformistov. To 'zmešnjavo odloženih rešitev' (Zerzan) so enodušno sprejeli tako režim kot mediji, akademski krogi in vsakršni oportunisti. Ni težko uvideti, zakaj jim je razpad vsega bolj všeč kot težnja k novi viziji celovitosti. Sprijaznjenost z razpadanjem in gnitjem družb ne ogroža režima, kakor ga ogroža odkrivanje nove celovitosti, ki ne temelji na odnosih dominacije.
Po 'Bedi…' je bila samo še večja beda. Vsa neizživeta energija upora se je z makroskopske ravni preusmerila na mikroskopsko. Še enkrat so dogodki, povezani s situacionističnimi zahtevami krenili v nepričakovano smer. Resignacija in frustracija povezani z nezmožnostjo spreminjanja celote z orodji neposredne demokracije sta povzročili, da so dediči upora svoje uporništvo odtlej izkazovali s samovšečnim in načelnim uveljavljanjem vsake možne razlike in to ne le do akterjev spektakla ampak še bolj medsebojno kot vzemimo med 'pravimi in nepravimi' anarhisti ali v primeru nezmožnosti zelenih struj oblikovati vplivne koalicije. Z isto samouničujočo natančnostjo se je nadaljevalo drobljenje družb in razpadanje univerzalističnega potenciala pluralne opozicije. Spektakel lahko zdaj končno vstopi v svojo zlato dobo, v kateri sicer ne prebivajo srečni ljudje, vendar se po porazu upora 1968 vsaj zdi, da drugih možnosti itak ni.
Ko so moderne družbe pred štiridesetimi leti nazadnje verjele, da so dosegle največ od dosegljivega, je izbruhnil upor 1968. In takrat so bili ljudje srečni ali vsaj bolj optimistični kot kdajkoli prej in pozneje. Še manj je verjetno, da se bo vizija stacionarne družbe uresničila danes navkljub poglabljanju življenjske bede in vse večjim in vse bolj raznorodnim nezadovoljstvom ljudi z obstoječim stanjem. Odpravljanje bede življenja sledi je, vse kaže, odvisno predvsem od tega kako bo razrešena enigma strukturiranja gibanj, ki radikalno zavračajo hierarhično ureditev.
================
3. Masovna družba med občim in posebnim
Dogodki poznih šestdesetih so se odvijali v posebnem zgodovinskem obdobju, ko se je svet po dveh svetovnih in vrhuncu hladne vojne vsaj v vsakodnevnem življenju začel vračati v normalnejši progresiven tok, in ko so s pomočjo obnovljene gospodarske rasti zaživeli učinki velikega socialnega kompromisa med kapitalom in delom, ki je omogočil oblikovanje države blaginje. V družbo in na trg je vstopila neobremenjena prva povojna (boom) generacija, ki je v porajajoča nova družbena gibanja vnesla občutek, da so odprte vse možnosti. K optimizmu je prispevalo odkritje tehničnih možnosti potovanj v vesolje in komercializacija izrabe jedrske energije za pridobivanje elektrike. Pričakovati je bilo, da so politična nasprotja med glavnimi akterji modernih družb poznega materializma končno konsolidirana, da je dosežena zgodovinska zmaga liberalne demokracije ter konec zgodovine, s čimer bi vstopili v najboljšega od vseh svetov, v blaženo stanje steady state - večne stabilnosti. A v resnici se je zgodilo vse prej kot to!
Oseminšestdesetega so moderne družbe doživele izbruh nasprotij med svojo makroskopsko in mikroskopsko ravnjo manifestiranja. Še natančneje, to je bil upor raznorodnih, posebnih interesov proti totalitetam in pomeni trenutek, ko interesi posebnega postanejo sami sebe zavedajoča politična platforma, ki vloži zahtevek za priznanje politične polnoletnosti in pravice do samo-zastopanja. Preobrat spremeni naravo družbenega konflikta. Z razkrinkanjem spektakla postane razvidno, da družba ni temeljno razklana okoli vprašanj delitve dobičkov med kapital in delo, med ideološko levico in desnico. To so vsiljena razlikovanja, ki vsako na svoj način implicitno obnavlja veljavnost iste predpostavke o neizogibni neskončni rasti kapitala, in ki v resnici vse bolj zadeva vse manj ljudi. Pomembna je postala neka druga razklanost - med makroskopskim in mikroskopskim življenjem masovnih družb. Doslej so bila ta razmerja razrešena tako, da so bila vprašanja iz domene posebnega egalitarno podrejena neki hegemonski viziji občega. V takšni ureditvi se konflikti razrešujejo v škodo večine, še manj pa uspeva odgovarjati na nove izzive družbene diferenciacije in nestrukturiranega delovanja.
S stališča ohranjanja družbene kohezije so makro-sistemi v preteklih desetletjih prispevali premalo, medtem ko so mikrostrukture v svojem osamosvajanju že šle predaleč v razdrobljenost, kjer so ostale brez kolektivnih vrednot in medsebojnih interakcij. Sedanja splošna družbena kriza je tako posledica sovpadanja zgrešitev na obeh teh dveh družbenih ravneh. K njej so prispevali vsi - od režima, do različnih frakcij njegovih nasprotnikov, nenazadnje tudi sami situacionisti.
3.1 Obče dobro
Najprej o makroskopski ravni! Sartre, teoretiki gestalt filozofije in psihologije ter zdrava pamet (Zerzanova) pravijo, da je to kar postmodernizem zavrača kot 'totalizirajoči razum' pravzaprav sestavni del samega opažanja: praviloma vidimo celoto, ne pritajenih delcev. Postmodernizem, s svojo slavno fragmentarnostjo in raznorodnostjo, pravi, lahko, če želi, pozabi na totalnost, ampak totalnost ne bo pozabila na nas. Govoriti o obče veljavnem je nujno, vendar se je obenem tega treba tudi bati. Ko neka trditev enkrat prestane preizkuse veljavnosti in je formirana kot resnica, je opredeljena stacionarno, se upira spreminjanju in ima težnjo k vsaki možni posplošitvi. Razumljeno in prakticirano kot nekaj določnega in stalnega nujno enkrat postane svoje natančno nasprotje – totalitarno vsiljena posebna vizija sveta in zatiranje vsake drugačnosti.
Prizadevanja za odpravo bede življenja je nerazločljivo povezano z opredelitvijo občega dobra. Prizadevanja za to so stara toliko kot sama kultura. Veliko teorij si je skušalo obče dobro opredeliti z neposrednim spoznanjem intrinzično dobrega - bogastva, formalne pravičnosti, koristnosti, blaginje ali sreče. Aristotel je (v Nikomahovi etiki) končno obliko dobrega opredelil samo kot eudaimonia ali srečno življenje, ki ga dobro živimo. Več o tem ni moč reči, ker nobene kakovosti ni mogoče neposredno opisati, ne da bi jo obenem do nerazpoznavnosti prikrojili (problem qualia u filozofiji). Obče je s strani nekoga, ki je del te celosti neposredno nedoločljivo, ker nihče ne zmore upoštevati vsega hkrati. Vsak poskus opisa celote od znotraj je nujno nepopoln, od zunaj pa ni mogoč, če naj bo res univerzalen. Dokler različnih prizadevanj za obče dobro ni mogoče neposredno primerjati, dotlej je njegovo uresničevanje podvrženo vsakršnim manipulacijam.
Četudi bi posamezniki znali enoznačno določiti svoje preference, z njihovim seštevanjem ni moč priti do vedenja o družbenih preferencah za celotno skupnost. Če sklepamo od od spodaj navzgor in od posamičnih na družbene izbire, potem problema ne moremo obenem razrešiti demokratično in racionalno: vsi bodisi ne morejo biti enako upoštevani (zaradi velikega razpona preferenc in 'nepodobnosti nazorov o družbenih alternativah'), če pa so, potem je to nujno kolektivno škodljivo. Za to odkritje, ki je v petdesetih letih postalo znano kot teorem nezmožnosti, je ameriški ekonomist s Columbije in Stanforda, Joseph Kenneth Arrow (1921-), uporabljajoč pri tem izviren logičen postopek, prejel Nobelovo nagrado (1972).
'Občega dobra' torej ni mogoče neposredno prepoznati kot 'dobra', niti ga ni mogoče demokratično izvoliti. Če ni mogoče opredeliti občega dobra z vpogledom v 'dobro', potem preostane le še poskus opredelitve pojma z vpogledom v 'obče'. V dobi globalizacije in uveljavljanjem komunikacijskih tehnologij je univerzalno še bolj postalo last vseh. Obče dobro je nekaj, kar je mogoče potrditi kot obče, torej čim bolj inkluziven je nek koncept občega, tem bolj je tudi obče dober. Obče je kar pripadajoče občestvo prepozna kot najmanj omejujoče, v kar se lahko umesti brez večjih težav za ohranjanje svojih posebnosti, raznorodnosti in na sebi lasten način.
Vključevalnost se ne nanaša na posameznike ampak na presojo alternativnih kolektivnih pobud (ureditev) s stališča njihove 'kolektivnosti' in egalitarnih možnosti delovanja za vse. Po razlagi teorije sistemov se v kompleksnem kot na primer družbenem sistemu nobena izbira ne formira med posamezniki neposredno, kot na volitvah ali na trgu, ampak šele v multi-relacijski mreži, ki jo med seboj vzdržujejo kolektivni akterji pri manifestiranju medsebojnih odgovornosti in nadzoru. V teh makro-relacijah so posamezniki, ko vanje vstopijo po svoji individualni presoji, na nek način prisiljeni v svoje kolektivne vloge. Obče se oblikuje v teh makro-relacijah. Vsaka makroskopska razrešitev uvede kontekstualne omejitve možnosti sprememb na mikroskopski ravni. Tako je mogoče različne koncepte občega dobra neposredno primerjati vsaj glede na to koliko so omejevalni oziroma izključevalni. S pomočjo te primerjave lahko o občem odločamo 'od znotraj' in zanj ne potrebujemo nikakršnih zunanjih intervenc ali omejitev.
Težava je, da družbeni fragmenti za oblikovanje makro-relacij, ki so potrebne za dosego radikalnih sprememb na ravni totalitet, nikakor ne kažejo prevelikega zanimanja. Kljub temu je dvom v smiselnost kolektivne akcije na družbenem obrobju v 'poznem postmodernizmu' že povsem konvencionalen in docela omejen sam nase. Ne samo, da je mogoče predvideti preobrnitev sedanjih trendov drobljenja družb in obnovitev družbene povezanosti ampak celo, da se bo to zgodilo iz natančno istih razlogov, ki so do drobljenja sploh privedli. Neskončno drobljenje ne bo neskončno poglabljalo negacije spektakla, ker bo enkrat zaustavljeno, ker bodo postale vedno nove razlike po neki točki razlikovanja brezpomenske s stališča opozicije spektaklu, neživljenjske in potemtakem irelevantne in bodo same odmrle ali hibernirale. Drobitev družb nujno pljusne nekatere svoje produkte v irelevantnost, ker diferencirana struktura s tem sama preizkuša svoje lastne meje. Fragmentacija ne pomeni tolikšne grožnje makro-skupnosti, kot so jo zarisali avtorji postmoderne in celo marsikateri njihov kritik izmed anarhističnih avtorjev (kot Zerzan). Prav nasprotno je bolj verjetno pričakovati, da bodo fragmenti, ki zdaj v svoji postmoderni usodi prosto lebdijo v družbeni sferi brez čvrstih medsebojnih povezav in kolektivnih izrazov, začeli enkrat ustvarjati makro-povezave, ker bodo le tako lahko še naprej izpolnjevali svoj osnovni smoter - gradili svojo neodvisnost in totalno opozicijo spektaklu.
Spektakel bo nedvomno kljub temu žarel naprej in ravno s tem brez pretresov, značilnih za naftne trge zagotavljal vse potrebno gorivo za nadaljevanje procesov, ki že desetletja potekajo na družbenem obrobju in v njegovi opoziciji. Ti procesi bodo sčasoma ponudili nove vzorce dinamičnega strukturiranja masovnih družb, ki se ne zanašajo na hierarhijo, udomačevanje in politično zastopanje. Takrat bodo sposobni kolektivno izraziti svoje univerzalne vrednote, konsistentno revolucionarno strategijo in sebi lastne tehnike konsolidiranja po zavzetju vedno novih območij svobode in avtonomije. Radikalnih sprememb potemtakem ne bo možno uveljaviti z zamenjavo sedanjega režima z nekim bolj univerzalnim ampak šele z evolucijo sedanjim dominacijam vzporednega sistema univerzalnih vrednot. Za njihovo uresničitev bodo nova družbena gibanja morala torej najprej ločiti svojo usodo od usode spektakla in centrov moči, ki se bodo vse bolj pogrezali sami vase. Sklenemo lahko, da se uresničevanje uporniških zahtev za spremembe totalitete ne nanašajo neposredno na spektakel ampak najprej na univerzalne vrednote, ki so jih med seboj zmožni dogovoriti družbeni fragmenti sami po svobodni volji in racionalnosti, in ki so potrebne, da bi lahko realno izzvali režim v njegovem hegemonskem jedru.
3.2 Posebno dobro
Druga plat sedanje družbene krize je, kot rečeno, mikroskopska in povezana z možnostjo izražanja raznovrstnih zanimanj ljudi in uresničevanjem njihovih lastnih vizij njihovega posebnega dobra. Posebne preference, ki so se razvile kot neposredne negacija hegemonije, so načeloma pluralne. Z uresničevanjem svojih vizij načeloma nočejo prizadeti nikogar drugega, zato ni razloga, da jih ne bi obravnavali kot skladne z občimi vrednotami. Zato tudi ni razloga, da bi se prek osnovnih garancij neškodovanja drugim, v uresničevanje posebnega dobra kakorkoli vmešavali od zunaj.
Izražanje posebnih vizij dobrega je v izključni pristojnosti vsakogar posamično vendar se konkretne želje lahko uresničijo le v interakcijah z mnogimi drugimi vidiki posebnega, ki tudi želijo uresničiti svoje diferencirane cilje. Zato je avtonomija na mikroskopski ravni temeljno povezana z multifunkcionalnostjo ponujenih rešitev. Družbeni fragmenti morajo, če hočejo uresničiti svoje kolektivne zahteve, medsebojno prepoznati tako svojo makroskopsko skladnost kot mikroskopske razlike, ki pa načeloma niso preteče in jih v skupnih projektih z multifunkcionalnim pristopom lahko presežejo.
Ovire pri iskanju takšnih projektov so velike in dobro poznane, vendar je pri tem pomembno upoštevati dejstvo, da njihova premostitev ni odvisna od nasprotnikov ampak od partnerjev samih. Za enega tvorcev sodobne sociologije Karla Mannheima je uresničljivost utopij v njegovi knjigi Ideologija in utopija (1929) odvisna prav od prizadevanj za njihovo uresničitev. Vsako prizadevanje, ki je kritično in avtonomno in ne sodeluje pri vzdrževanju vzvodov dominacije, zastopanja in udomačevanja, je hkrati že tudi preseganje te hegemonske stvarnosti. Prizadevanja za multifunkcionalnost so kreativna, ker ustvarjajo hegemonijam vzporedno sfero delovanja, za katere vzdrževanje pa so usodnejše horizontalne interakcije med zavezniki upora kot frontalni napadi na režim. Dokler uporniška gibanja ne razvijejo vzporednih aren in se združujejo le ob občasnih frontalnih spopadih, je gibanjem vsiljeno vegetiranje v strupeni atmosferi spektakla in to z dvojno dividendo zanj - njemu v korist in obenem sebi v škodo.
3.3 Vzporednost
Utemeljevanje usodnega pomena oblikovanja vzporednih družbenih sfer ni povezano s samo-izoliranjem družbenih fragmentov v mikro-svetove podobne delovanju mafije ali verskih sekt. To jih ne bi le uspešno izoliralo od spektakla ampak jih predvsem takoj oropalo njihove izvirne pluralne narave in je izvedljivo samo z nadomestitvijo makroskopske oblike hegemonije z mikroskopsko. Vzporednost je treba razumeti skupaj s pogojem pluralnosti in multifunkcionalnostjo na mikroskopski ravni.
Vzporednost tudi ni namenjena prepuščanja političnega in ekonomskega prizorišča elitam. Današnji družbeni fragmenti bodo ravno z oblikovanjem vzporednih aren osrediščili svojo kolektivno voljo in s tem definirali politični izraz in režim izzvali strukturirano. Uresničitev idej iz poznih šestdesetih kljub temu ni odvisna od režima in še manj povezana z njegovim padcem. Koncentrirana moč je lahko efektivna le dokler obstaja samo ena arena delovanja, v kateri se ta zgoščena moč lahko neposredno uporablja nad vsakim. V trenutku, ko se oblikujejo vzporedne avtonomne arene to ni več mogoče. Nazadnje koncentrirana moč ostane sama s seboj in sebi v breme. Kot slon v trgovini s porcelanom, ki se ne more niti prestopiti, da ne bi povzročil škode, kaj šele, da bi bil lahko za karkoli pod milim nebom koristen. Nedemokratično in pohlepno lomastenje po porcelanu sodobnih skupnosti bo privedlo do istega kar se je zgodilo velesilam v jedrski tekmi. V prvem pol stoletju so lastnice sprožile eksplozijo okoli tisoč jedrskih bomb. Zaradi preizkušanja tega orožja so vse, razen dveh, odvrženih na Japonsko, sprožili na svojih ali prijateljskih ozemljih. Enako zavratne so bile posledice kopičenja in kasnejšega zmanjševanja zalog kemičnega in konvencionalnega orožja. Ko se centri moči ne bodo mogli vsiliti tistim 'brez moči', bodo nazadnje ostali usmerjeni en proti drugemu in sami s seboj.
Taktika prepuščanja spektakla njegovi lastni usodi daje možnost razumne rešitve osnovnih problemov poznih postmodernih družb ne da bi to zahtevalo takojšnje radikalne spremembe obstoječih okvirov razdelitve moči. Ta niso zgolj ovira spremembah ampak so obenem pogonsko gorivo in kažipot počasne in 'tihe revolucije', ki poteka na družbenem obrobju. Prevrati, ki so se lahko zgodili odločno in hitro 'neke noči v oktobru' so bili izvedeni s ciljem zamenjave makroskopske ureditve. Sedanji, resnični revolucionarni prevrat se ne dogaja nasproti veljavne ureditve ampak na mikroskopski ravni družbe, ki šele išče univerzalne vrednote družbenega obrobja, s katerimi bo enkrat zmožna radikalno izzvati obstoječi red. S tega stališča bi bilo smotrno pretehtati tudi strategijo upora.
4. Revolucionirati metodo
Masovno gibanje 68' je bilo neuspešno, ker ni uspelo univerzalno uresničiti svojega temeljnega sporočila. Razlogi za to so bili nedvomno vgrajeni vanj že od samega začetka in upor ni imel v nobenem pogledu resne možnosti, da bi ta cilj dosegel. Privzelo je metode upora, ki so značilne za sindikalne boje. Povezovanje anarhizma z marksizmom, ki je mnogim kot je Chomsky blizu še danes, je napačno. Marksizem je diametralna teorija kapitalizma in brez njega ne more obstajati, anarhizem pa je teorija, ki kapitalizem odklanja in ga transcendira.
Zaradi levičarsko navdahnjenega odklona uporniške ideologije spektaklu v prvi fazi do umiritve demonstracij, je bil očitno nujen popolnoma nasproten, nihilističen odklon v postmoderni fazi. Zato je tudi danes težko tolmačiti te procese, ne da bi se popolnoma zapletli v njihove irelevantne poteze kot se kažejo na ideološko izkrivljeni antagonistični površini. S pomočjo časovne oddaljenosti se zdi, da so dogodki s konca šestdesetih zgolj spektakularno označili 'začetek' tihe revolucije, ki odtlej poteka v ozadju na mikroskopski ravni in na obrobju družbene pozornosti.
V kaj se razvija ta proces danes še ni povsem jasno in črni scenariji s popolnim razpadom skupnosti, zrušenjem države prava, človekovih pravic in obnovo diktature niso izključeni. Kdor bi samo podaljšal sedanja gibanja v prihodnost bi brez zadreg lahko napovedal uresničenje katerega izmed črnih scenarijev. Javnomnenjske ankete sistematično potrjujejo, da ljudje obstoječi družbeni in ekonomski red s 60 do 80 odstotnim strinjanjem označujejo kot krivičen. Reforme režima povezane z uporom 1968 so se v desetletjih kasneje izkazale za kozmetične in celo kot neuresničljive, s čimer je povezano njihovo današnje omejevanje – recimo opuščanje paradigme trajnostnega razvoja (s sprejemom konkurenčno naravnane Lizbonske strategije februarja 2005), oženje človekovih pravic na račun zagotavljanja kolektivne varnosti, oženje osnovnih socialnih in ekoloških standardov, vračanje k bilateralizmu v mednarodni trgovini itn.
Vendar pomembno je eno: 'svobodo brez reda' in vsake hierarhije si je v masovnih družbah ne le mogoče zamisliti ampak jo je mogoče uresničiti in to brez radikalne takojšnje spremembe dominantne makro-ureditve. Navezanost opozicije spektaklu na sam spektakel, čeprav le na njegovo kritiko, ni nič drugačna kot katerakoli navezanost. Kot danes lahko vidimo, je bila ena glavnih napak situacionistov in vseh, ki so si jih takrat ali kasneje vzeli za vodnike odločitev, da večino napora vložijo v neposredno izzivanje in zoperstavljanje režimu.
To bi bila neizogibna metoda upora dokler bi bil režim totalitaren in neposredno represiven. Takšnega režimi v Franciji ni bilo, niti jih danes v Evropi že poldrugo desetletje ni več, tudi zato, ker takšne poskuse vedno spremlja odločno in množično nasprotovanje. Danes taktiko vladanja kanalizirajo institucije in orodja formalne demokracije, države prava, spoštovanja človekovih pravic, partnerstev (med delom, kapitalom ali med 'sredinskimi' strankami) in sožitja strankarske ter participativne demokracije. Institucije formalne demokracije (vsaj načeloma) delujejo in kaj bistveno več od njih ni mogoče niti pričakovati in je vsako njegovo izboljšanje povezano z ohranjanjem njegovih temeljev nedotaknjenih. V takih pogojih nasprotovati režimu takoj pomeni priznanje njegove centralnosti, s čimer je v naprej onemogočena vsaka možnost pluralne rešitve.
Spektakel za upornike 'naredi' natančno dovolj, ko obstaja in ga od tu naprej lahko, oziroma celo morajo glede na sebe obravnavati natančno tako kot on njih – z marginalizacijo. Oblast ni sposobna artikulirati realnosti kot kompleksne in pluralne, takšne procese slabo prepoznava, če jih že prepozna, jim ne zna pripisati pomena. In celo če bi ji to v preblisku uspelo, se na te procese ne zna odzvati, ne zna jih niti prav podpreti, niti dosledno zatreti. Nasproten dokaz neuspešnosti boja velesil proti terorizmu je dovolj očiten. Chomsky v eseju 'Politika brez moči' piše, da je osvajanje pluralnih družbenih teritorijev za spektakel nevidno (ali skrajno popačeno), ker ne rastejo iz spektakla ampak iz samih sebe.
Nedvomno naloga anarhistov, še najmanj v njihovih lastnih sporočilih, ni razbitje vseh možnih ureditev ampak samo dominiranja in vsakovrstnih načinov udomačevanja. Anarhizem išče visoko organizirano družbo, ki vključuje razne vrste struktur trdi Chomsky zato situacionistični ideal organiziranja družb kot gibke strukture samoupravnih svetov ni nerealen. Za uresničitev takšne strategije je potrebno opustiti tudi predsodke o organizaciji in strukturi. V njih ni nič samo po sebi slabega, dokler so strukture eksplicitne in niso zlorabljene kot orodje moči.
Razen odpora do struktur in organizacije, so anarhisti v naprej zavračali možnost vzporednega obstoja še drugih režimov vladanja poleg samoupravnega, ker v osnovi predpostavlja ukinjanje vsake oblasti zato vsak kompromis zanje takoj pomeni predajo. Tolerirati odtujenost v katerikoli domeni družbenega življenja vodi v sprejemanje nujnosti v vseh ostalih domenah. Nasprotno pa postmodernisti postavijo, da je mogoče svet misliti le in samo skozi njegove vzporedne manifestacije in v odsotnosti skupne obče veljavne referenčne iztočnice. Veliko se torej lahko naučimo na enostranskosti upora 1968 kot na neuspehu postmodernizma, da utreta svojo pot v kraj, kjer se dobro živi (eutopia; po knjigi Utopia Thomasa Mora). Obči in posebni vidik uresničevanja te vizije nista dva izključujoča ampak hkratna vidika družbenega delovanja in transformacija se lahko zgodi le na obeh ravneh (heterarhično), a tudi zgolj na njun značilno različen način.
Če pogledamo tako bi lahko presodili, da v prvih desetletjih po izidu Bede pravzaprav nič ne ovira uresničenja idealov oseminšestdesetega bolj kot ravnanje upornic in njihovih dedičev. Njihovo ravnanje sicer ni bilo nič drugačno kot se lahko danes s časovne razdalje prepričamo, da je bilo nujno, ker se morajo uporniki najprej sami povsem osvoboditi miselne vklenjenosti v okove starega sveta, ki ga želijo preurediti prej preden bi se ga sami osvobodili. To morajo v prihodnje uporniki odkrito 'obelodaniti' predvsem sami sebi.
_________________
tomaz.celjski@gmail.com |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Kajtimar
Pridružen/-a: 24.09. 2006, 12:38
Prispevkov: 1279
Kraj: Maribor
|
| Objavljeno: 20 Feb 2007 20:58 Naslov sporočila: |
|
|
Z Bojanom sva imela že par polemik. Žal se z njegovimi "prekarnimi" idejami ne strinjam.
Lep večer vsem skupaj... 
_________________
Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, vendar za prvo nisem popolnoma prepričan!
A. Einstein |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Sergej
Pridružen/-a: 12.09. 2006, 21:29
Prispevkov: 664
|
| Objavljeno: 20 Feb 2007 21:34 Naslov sporočila: |
|
|
Žal zopet tako dolgo, da se ideje izgubijo med besedami. Močno dvomin, da je ta tekst sposoben premaknit kakšnega študenta. Enostavno premalo udarno. Problema se verjetno bolj zaveda naša generacija.
Je ta tekst mogoče kaj posvečen izpustitvi članice Rdečih brigad iz zapora? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
